Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

Koroni-Methoni

Jutranji “sprehod” do Koronija je potekal po skoraj ravni cesti. Ljudje so se tudi komaj spravljali v službe, vsaj glede na majhen promet je kazalo tako. Koroni je eno tako, skoraj nezanimivo, ma po svoje lepo mestece, oziroma bolj vas, ki ga krasi staro obzidje trdnjave. Ima take, z belo barvo pobarvane ulice in stopnice ter v glavnem modra vrata, okna, škure in ograje. Na obrežju pa množico lokalov in na prostoru pred pomolom cel kup ribičev, ki krpajo mreže, večina od njih pa pleska svoje barke, privlečene na suho.

image

Naslednji cilj današnjega dne je bil Methoni. Da sva uživala v njem, je bilo potrebno najprej premagati 403 m visoki preval. V glavnem je bil 10% vzpon. Malo pod vrhom dohitiva sveže kozje drekce, ki so bili lepo razporejeni čez celo cestišče. Nedolgo za tem že uletiva v veliko kozjo čredo. Na začetku sta sprevod vodila ovčarska psa, v sredini je hodil starejši pastir, na repu, prav tazadnji pa je ponosno hodil star kozel z velikimi rogovi. Počasi sva šla skozi čredo, psa sta bila bolj sproščena kot midva, kozel pa se tudi ni pustil motiti in je, ne da bi trznil na naju, s ponosnim korakom strumno nadaljeval za svojimi kozami.

image

Sledil je še 400 m spust, ki je sicer imel nekaj anomalij v terenu, do Methonija. Tu pa, trdnjava, da te kap. Kamen na kamen, na kamen, na kamen … Še najlepši je del, ki se zajeda v morje in je na njem trdnjavski stolp. Lepota, ki so jo ustvarjali tuji gospodarji na grških tleh. Tudi in predvsem, naši sosedje Benečani. V Grčiji je taka navada, da se vsi objekti, ki so odprti za oglede in so brezplačni, zaprejo natanko ob 15 uri. Prišla sva zadnji moment in imela na voljo še slabo uro časa, nato nas je že poiskal uradnik in nas pospremil pred vrata. Ni kaj, red je red in kosilo se ne sme ohladiti, hehe.

image

Pyros je bil blizu in cilj današnje etape Gilova, ravno tako. Še dobro uro vožnje proti vetru, še nekaj višincev, da sva spet lepo in nepričakovano zaokrožila pri 1042 višincih in 84 km poti.

Več fotografij:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6143598296220037169?banner=pwa

image

Kardamyli – Petalidi

Geia Sas.

Ker je bilo današnjih 70 km in 770 višincev le transfer od točke K do točke P, s krajšim postankom v drugem največjem mestu Peloponeza, Kalamati, raje povem majhno mnenje o, v zadnjem času tako moderni temi, krizi v Grčiji.

Ma, kriza my ass. Preden razčlenim in utemeljim svoje videnje moram reči, da si take krize Slovenci lahko samo želimo. Narod je s standardom zdaj tam, kjer smo bili mi v naših najboljših letih, v času našega najvišjega standarda. Država in njene finance so verjetno res na nuli, kar se vidi po tem, da se ne vlaga v obnovo infrastrukture. Ampak narod tega ne občuti.

image

Večina novih cest je grajena iz dveh tretjin EU denarja, tretjina naj bi bilo lastnega vlaganja. Naj bi bilo pišem zato, ker so bili za ta namen verjetno najeti krediti, ki so zdaj predmet pogajanj z EU. Povsod vidiš domačine kako se sprehajajo s kozarci kafeta, ki ti ga izpljune avtomat, ko ga podkupiš z dvemi euri. Trgovine in torbe ljudi so polne. Vsak pravi Grk ima tudi svoj pick-up avtomobil.

DSCF2472

To je tista, ponavadi azijska škatla, ki ima le dva sedeža, zadaj pa odprt keson. Na njem tovorijo vse od A do Ž. Drva, mešalce za beton, bale slame, panje, sezonske delavce, konje, koze in nekateri tudi žene, tašče in otroke. No, da ne zapostavim še preganjane manjšine, cigani prevažajo tudi staro železo in odslužene žimnice. Tudi pravi grški taksist nisi, če nimaš vsaj pasata, audija ali mercedesa.

DSCF2336

Pubertetniki so enaki kot pri nas in kot kaže povsod v zahodnem svetu. Priključeni so na svoje mobilne telefone, ki jih obvezno nosijo v roki in so z belimi vrvicami ožičeni med aparatom in ušesom ter odklopljeni iz tega sveta. Avtopark imajo ljudje takorekoč na nuli. Vse razmajano, staro, škripajoče, obtovčeno, z razbitimi vetrobranskimi šipami, vendar grki se ne sekirajo. Očitno jim je to zadnja briga. Ampak ne v Atenah, kot je včeraj pojasnil Paoblos. Tam so avti, enako kot pri nas, statusni simbol in so vsi novi, zglancani in oh in sploh.

DSCF2471

Naj za konec ponovim misel z začetka; verjetno smo večji reveži mi, kot pa Grki.

Več fotografij:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6143220772276252689?banner=pwa

image

Oitilo – Kardamyli

Nepričakovano sva imela prenočišče v tapravem stolpu v Maniju, pri Paolosu in njegovi ženi. Take dobrodošlice in prijaznosti kot pri njiju, še nisva doživela na Peloponezu. Že ob prihodu nama je gospodinja poleg ključa pritaknila še plastenko ohlajene vode.

image

Noč je bila, vsaj zame, malo scary. Zbudilo me je trkanje in grebenje po vratih sobe. Zaspan kot sem bil, nisem kapiral, da je le prepih, ampak sem že videl duhove, strahove in druge bavbave, ki strašijo po gradiču. Pa je bil k sreči samo veter, ki se je na grebenu, 200 m nad morjem, ponoči okrepil in zganjal prepih in kažin. O zajtrku skoraj nima smisla razpravljati. Domačina sta nama pripravila same domače dobrote, grške tradicione jedi. Domači jogurt, doma pečen kruh, feta sir, domačo salamo, ovčji sir, olive z zelišči, pomarančno marmelado, domači žajbljev med, sok iz svežih pomaranč, domače sladko in slano pecivo…

image

Prijaznost mladega para je bila na višku. Hvala Paolosu in njegovi ženi. Po cesti polni vonja po žajblu in obdani s cvetočim plevelom, ki ga sicer mi doma kupujemo za lončnice, z občutkom kot, da se voziš skozi cvetlični vrt, se mimo Ag. Metamorfozisa z enkratno cerkvijo iz 17. stoletja, začneva spuščati v 450 m nižji Kardamyli. Ah, oh in sploh od vožnje.

image

Še preden se napotiva do obale kjer naju čaka hotel, obiščeva arheološko zanimivo staro mesto s trdnjavo, stolpom, ječo in utrjenim obzidjem. V hotelu na plaži sva spet edina gosta. Dobrodošlica z buteljko lokalnega Cabernet Sauvignona v sobi, naju je prijetno presenetila in totalka zadela. Živeli Peloponez.

image

Fotografije:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142810382026598721?banner=pwa

Diros

Dan je bil namenjen eni najlepših jam v Grčiji, jami Vlihada v kraju Diros, oziroma kar jami Diros, kot jo reklamirajo. Glede na ostale cene, so vstopnine na Peloponezu prijetno presenečenje. Za ogled jame sva odštela 12 € po osebi. Za ta denar dobiš senco za prislonjeni kolesi ob zid parkirišča, oranžen rešilni jopič in grško govorečega vodiča. Poleg tega pa sva dobila tudi prvo klopco v čolnu, ki je nas, osem turistov, dobre pol ure vozil po 1,5 km dolgi vodni poti, skozi grozde čudovitih kapnikov. Tako sva imela najlepši razgled od vseh v čolnu in lahko sva nemoteno snemala in slikala.

image

Videne lepote jame se skoraj ne da opisati. Iz čiste radovednosti sva še poskusila jamsko vodo in opazila, da je mešanica med sladko in slano morsko vodo. Jama se namreč nahaja v livelu z morjem. Po končani vožnji, nas je grški prevoznik iztovoril na eni plaži sredi jame. Ostali potniki so v trenutku zbežali proti izhodu in tako sva imela zadnji, suhi del jame, samo za sebe. Sledilo je še petnajst minut uživanja ob lepotah čudovitih kapnikov.

image

Jama se proti izhodu dvigne za par metrov in se konča le malo nad morjem. Mojster z debelim trebuščkom je pri izhodnih vratih za nama še ugasnil luči in jama je spet potonila v svoj temni mir, ki ga prebada le kapljanje vode s kapnikov v podzemno polmorje. Po ogledu, za grke pomembnega, Areopolisa (kraj začetka vstaje 1821 leta proti turkom in take reči), se že spet spustiva za 200 metrov do obale ter nazaj 200 m navkreber, da v kraju Itilo naštepava 798 višincev in le 46 km.

image

In še jagoda na smetanci: spiva v čisto tapravem stolpiču polotoka Mani.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142468925011866209?banner=pwa

Gythio – Gerolimenas

Prispela sva na najbolj južno točko najinega potovanja, v Gerolimenas. Imela sva pravi nedeljski dopoldanski naravoslovni dan. Namesto po krajši, sva ubrala daljšo pot, ki vodi po obalni cesti do vasi Kotroni. Obalni v narekovajih, saj sva ponovno premagovala prevale med zalivi in tako pridelala 1191 višincev, na v glavnem do 12% strminah starega asfalta. Prometa tu ni, le tam in tam kakšen rentacar, zgodnjega turista. Celotna pobočja hribov cvetijo in so obarvana z rumeno. Ob cesti rumenilo dopolnjujejo še ogromni grmi mimoz, ki visijo preko roba cestišča. Diši predvsem po žajblju, vse tja do 300 m nadmorske višine. Za ribiško vasico Kotroni, se je za naju začel pravi polotok Mani.

DSCF2057

V Flomohoriju se srečava s prvimi hišami, ki so grajene kot stolpi in so tako značilne za Mani. Zaženeva se v ozke ulice med stolpiči in s fotoaparatom ovekovečiva vsak kamen, ki je postavljen eden nad drugega. Nisva vedela, da se lepota Manija šele začenja. Mnogo zaselkov in vasi je zapuščenih, stolpi na gričih, na prepadnih stenah in grebenih propadajo, so pa tudi vasi, kjer se zadeva obnavlja, restavrira in vse novogradnje so v tem, stolpičastem stilu. Mislim, da ima tudi tu prste vmes EU. Z denarjem. Tistim, za razvoj podeželja, ki ti ga ni treba vračat. Tokrat nama oblaki niso šli na roko in na vzponih sva skoraj zakuhala. Spusti so bili kar dober preizkus za zavore. Nisva olupljena, torej so zdržale.

image

Nad Vathijem doseževa 402 m nadmorske višine in že vidiva morje in zaliv, v katerega je vtisnjem Gerolimenas. Še malo gore, dole, stolpič na levi, stolpič na desni, na desni pobočje hriba s prastarimi terasami in pred nama je že Tskalija, še zadnja vas s stolpi, preden se spustiva 350 m nižje, na obalo Gerolimenasa. Naklučje je hotelo, da sva po 69 km poti, za okrečitev izbrala ravno lokal, v katerem sva imela prenočišče in smo se s kelnarco na ta račun fajn nasmejali.

DSCF2219

Fotogalerija:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142122465372833937?banner=pwa

Mistra – Gythio

V Gytheiou sva spet na mediteranski obali. Tu se začne srednji polotok od treh, ki so na jugu Peloponeza, polotok Mani. Pot iz Sparte do tu je dokaj nezanimiva. Ni koz, ni ovc, ni strmih vzponov, ni sonca, ni mraza, še cuckov ni nikjer. Šele, ko prideš v obmorski Gythio si spet v tapravi Grčiji.

image

Sva na peščeni obali, na eni strani obdani z morjem in valovi, na drugi z ogromnimi kaktusi, ki ločijo obalo pred zaledjem. V zaledju, na balkonu vse to opazujeva in uživava kot dva prašička. Sprehajava se po kilometrski plaži, ki si jo deliva s športnimi ribiči in slikava velike valove. Ti naju podijo višje po njej. Hrup valov je tako močan, da sva imela ponoči trdno zaprta okna. Tu bi se dalo prežIvet čas po upokojitvi 🙂 .

image

Fotogalerija:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142091556688749057?banner=pwa

Mistra

Dan za počitek. Ne za naju, ampak za kolesi. Greva pogledat na bližnji hrib kaj je ostalo od Bizanca. Glede na to, da je cela gora posejana z ruševinami bi človek rekel, da ne kaj dosti. Ma, ko se znajdeš na oberstarih ulicah, vzpenjajočih proti trdnjavi na vrhu in obkrožen z bolj ali manj ohranjenimi objekti, hitro padeš noter in spremeniš prejšnje mišljenje. Tisti, ki iz naših MTB tur poznate tisto mistično dolino druidov pri Fernetičih si predstavljajte podobno situacijo tu, le mega, mega večjo.

DSCF1872

V najboljših letih je tu stanovalo 18 tisoč prebivalcev. Danes je v kompleksu le nekaj nun, ki v še živem samostanu futrajo trop najmanj desetih mačk. Tistih talenobnih, ki raje vidijo, da jih pohodiš kot, da se ti umaknejo. Saj, na voljo imajo devet življenj.

image

Po 350 metrih vzpona in vzdihovanja ob ruševinah, med izogibanjem skupinam angleških in francoskih upokojencev, postaviva z Lilico na vrhu trdnjave, na 638 m nadmorske višine… SOTA opremo. Pol ure telegrafije in ponovnega srečanja s starimi kolegi na radijskih valovih, je bilo pika na i današnjega lenarjenja.

image

Tudi bicikli so podmazani, verige naoljene, šraufi potisnjeni. Jutri nadaljujeva naprej proti jugu. Gythio, prihajava.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6141324437685222737?banner=pwa

Kosmas – Sparta

Kosmas, prihajava.

Kosmas je 1168 m visoki prelaz. Iz Leonidiona do vrha je nekaj čez 30 km poti, z največjim naklonom 10%, povprečno pa 4%. Že med načrtovanjem poti se je usidral kot nekaj spoštovanja vrednega. Predvsem zaradi obtežitve s potovalnimi torbami. Vzpon je na koncu izpadel kot nekaj najlepšega na dosedanji poti. Se vidi, da smo bolj pri MTB doma. Po nekaj čez deset kilometrski vožnji po kanjonu presahle reke, hudournika, zavijeva k menihom v samostanu Elonis, visoko v prepadni steni. Mojster v črnem krilu naju povabi naprej in nama razkaže notranjost cerkve in samostana kljub temu, da je čas za obiske že mimo.

image

Sledijo serpentine, pa serpentine, odzdravljanje ljudem, ki nama mahajo in nas pozdravljajo ter klepetanje in slikanje vsega kar raste in kar gomazi. V Kosmasu naju ogovorijo avstrijske gospe kar iz avta, ki naju je maloprej prehitel na vzponu in se priklonijo ter rečejo, da dajejo kapo dol pred nama. Lilica raztura. Njena troblja tudi. Za nama je 1175 metrov vzpona. Zebe. 8 stopinj celzija je v vasi. Pivo, grško kafe, čips in gasa v dolino na toplo.

image

image

Zadnji del poti proti Sparti, ja, tisti Sparti, je bil neke vrste beg pred psi. Dvema kuzlama velikosti šarplaninca, ki sta kao čuvala čredo koz, sva za las ušla. Tudi danes si je vsak pasji sin, ki je imel pet minut časa vzel za to, da naju je najmanj oblajal, če že ne dirjal za nama in bevskal. Še enemu, ala jazbečarju, ki so ga okronali s kozjim zvončkom in je deloval že malo patetično, se je zdelo fajn, da se nad nama zlaja. Počasi se že navajava na njih.

image

Po ulicah Sparte prispeva v umirjeno Mistro. Nad njo se vzpenja ena lepa SOTA. Mogoče pade jutri. Pa ja ne tovorim zastonj vse sota opreme s sabo 🙂 . Ob pogledu na kolesarski števček ugotoviva, da nisva osla. Tega spelješ na led samo enkrat. Na 91 km poti sva namreč pridelala 1598 višincev.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6140991687273109825?banner=pwa

image

Nafplion – Leonidio

Jutranje potovanje proti Astrosu popestri lokalni cucek, še eden od tistih, ki ne marajo kolesarjev. Ampak to so cucki velikosti nemškega ovčarja. In jezni za popenit. Ne pomagajo lepe besede, saj ne razumejo slovensko 🙂 .

V Astrosu se odcepiva na lepo, mirno cesto, ki naju nato čez cel dan vodi tik ob morju, mimo samotnih plaž in dolgih obal ter navzdol v zalivčke in spet navzgor na polotočke. Kljub na ta način naštepanim 850 višincem, nama ni hudo. Vasi so lepe, koze na paši tudi, še psi so tukaj bolj umirjeni.

image

Eno od praznih plaž izkoristiva za globoko razmišljanje o življenju. Tukaj sva skoraj našla smisel. Potovalne torbe sva razbremenila za par pločevink pive. Temperatura je sicer znosna, 33 C na soncu, ampak veter stalno pihlja in naju hladi. Voziva v dolgih rokavih, saj smo nekateri opečeni še od prvega dne.

image

Po 82 km skoraj padeva v Leonidio. Zelenjavarski kraj v dolini neštetih rastlinjakov.

Kosmas prihajava. (prelaz z 1150 m vzpona).

*********

Na 82 km dolgi poti z 850 vm iz Nafpliona do Leonidia, sva videla pastirje s svojimi čredami ovc in koz, ki se pasejo prosto na hribu. Tudi ob cesti je bila ena velika črna koza, ki se me je ustrašila in skočila Milošu pred kolo. Obala ima čudovite zalivčke s kamenčki in kristalno čisto vodo. Na opoldanski siesti sva si močila noge v morju.

image

Vse do ravnine pred Leonidiom nisem videla njiv ali večjega vrta, ampak le nasade oliv. V lepo obdelanih nasadih so napeljane namakalne cevi od drevesa do drevesa, videla sem tudi manjšo njivico, na kateri so namakali krompir. V zalivu pred Leonidiom se odpre široka dolina, katero obdajajo visoki hribi in tu je zemlja vsa obdelana. Ogromno je rastlinjakov, kar ni pokrito so pa nasadi citrusov.

Na dvorišču kjer danes spiva, raste limon poln sadežev, star čez 50 let. In kmalu ga bodo obirali, kot je dejal gospodar.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6140629215822340065?banner=pwa

image

Mikene, Argos, Nafplion

Pravijo, da si je Mikene treba ogledat. Po cesti, skozi 20 km omamno dišečih nasadov pomaranč in mandarin, oblajana s prav vsakim cuckom, ki si je vzel trenutek za naju, oddelava še krajši, 250 vm vzponček do svetovno znanega grička. Obzidje niso delali ljudje, ker tako velikih kamnov se ne da premikat, kaj šele dostavit na hrib in jih dati v livel. Vhodna levja vrata brez glav so precej večja, kot pa doma dobiš občutek ob ogledu fotografij.

image

Pičiva midva lepo krožno nazaj in se ustaviva še v mestu Argos, kjer naj bi bilo tudi eno antično gledališče. Grkom zamerim, da se ga sramujejo, saj ga zelo težko najdeš in je zelo nevzdrževano. Še vstopnine ne pobirajo. Ampak, ko kraševec zagleda v kamen vklesane sedeže, od prve vrste pa do zadnjega stolčka visoko na griču in v živo steno vklesane stopnice, tudi on ostane enostavno brez besed. Tu dleto ni smelo spodrsniti in reči “u, sem falil”, kajti v tem primeru adijo akustika, saj ni več ponovitev. Ta je namreč na kamnu v sredini “odra” tako močna, da ko zineš “a”, se ti povrne “A”. Nekajkrat ojačan zvok. Za zaključek zgodbe o Argosu: staro gledališče je večje, lepše in z boljšo akustiko kot reklamirani Epidauros. 10 points from Slovenia.

image

Ampak dneva še ni konec. Namesto pravljice za lahko noč, si privoščiva še starodavne ulice Nafpliona in 925 stopnic do trdnjave Palamidi, ki visi nad mestom. Ogromna zadeva. Od kje jim vse kamenje za obzidje, se vpraša človek. Razgledi za v album. Ven so naju zapodili varnostniki, ker jih je doma čakala topla večerja. Naju pa še čudoviih 925 stopnic do ulic v mestu.

image

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6140283247807889905?banner=pwa