sobota, 17. maj 2014
Po sedmih urah potovanja, kar pomeni auf za pridet na vlak ob 03:22, sva ob 11 uri že neuspešno iskala izvir Drave.
Ena starejša šinjora, ki je pripeljala Fifita scat v gozd,nas je napotila v pravo smer. Tam naj bi bila “bella, bellisima e grande fontana e sordženti bellisimi…” Prava meravilija. Z velikim navdušenjem se zapodiva proti tej “meraviliji” in najdeva potoček z umetniško narejeno kaskado.
Izvir Lijaka je napram temu čudež narave. Nima pa tako dolgega. Toka.
Narava, ki z rastjem zaostaja za nami najmanj mesec in pol in kolesarska steza, ki je en sam alsfaltiran spust sta pa res enkratni. Priznam. Človek dobi občutek, da se pelje z mopedom,ker takoj ko se usedeš na bicikel že laufa brez vrtet pedala.
proti izviru Drave
Še malo o poti.
Štart v Novi Gorici ob 03:22 z vlakom do Jesenic in tam ura čakanja na avstrijski vlak. Ob 6:35 odhod proti Beljaku kjer je treba spet čakat pol ure, vendar brez presedanja, saj nadaljuje vse do San Candida/Innichena ista garnitura vlaka. In potem se ob 10:25 začne odisejada iskanja slabo oznsčenega izvira Drave, ki je od postaje le dober kilometer in sploh ni treba iti v Dobiaco in po CAI 28A do njega.
Danes je bilo prevoženo 70 km. Bicikel je zdržal letošnji krst, riti so tudi utrjene in ni težav. Jutri nadaljevanje do Špitala. Slik in posnetkov imava juhuhu, le usb adapter je ostal doma (jutri nakup).
V Thalu sva iskala Arnolda Schwarzeneggerja, ma ga ni bilo doma.
Petdnevno uživanje na kolesu je končano.
Od ponedeljka do petka sva prevozila 474 km tako asfaltnih kot tudi makadamskih poti ob Dravi.
Od izvira, ki je na 1210 m nadmorske višine, v kraju Dobbiaco v Italiji, pa vse do Maribora nisva imela niti kanca dežja. Za kolesarjenje je bil še najbolj primeren prvi dan, ki je bil predvsem oblačen. Potem je pa zakurilo do konca. Ob poti je toliko lepih stvari, da nisva bila pozorna na žgoče sonce, ki naju je zato (vsaj mene) fajn opeklo.
Začetek ture je bil na žel. postaji v Novi Gorici, ko sva ob 03:22 uri naložila bicikla na prvi jutranji vlak. Ob 10:35 sva že pedalirala od San Candida proti Dobbiacu, kjer je izvir Drave. Prve težave se začnejo, ko hočeš najti izvir, ki ob Dravski kolesarski poti ni deležen niti enega kažipota. V Dobbiacu slučajno najdeva eno CAI oznako , ki pravi, da CAI 28A pelje k “soržentom” Drave. Naslednja ura je minila v iskanju le teh. Malo čudno označeno, ma itak smo v Italiji.
Čeprav teče Drava proti navzdol, sva prvi dan pridelala 400 vm na 71 km dolgi poti do kraja Dolsach, v bližini Lienza.
Drugi dan je sledil odsek od Lienza do Špitala. Čeprav je bilo prevoženih le 93 km, sva bila zvečer resnično utrujena. Trasa namreč čez cel dan poteka malo gor, malo dol, malo gor, malo dol tako, da imaš zvečer pod streho preko 1100 višincev. Ma niso to tisti naši MTB višinci, ki jih narediš v par deset kilometrih, so pa enako naporni saj cel dan tovoriš še dodatnih 20 kg prtljage. Ni važno, samo, da je lepo.
Tudi tretji dan je sonce razbijalo. Kjer je pot potekala ob reki in po makadamu je bilo znosno, na asfaltu sva se zalotila, kako iščeva senčne predele ceste. Ta dan sva pridobila dodatnih 1200 vm. Ker sem pred začetkom potovanja slabo seštel par enostavnih dvomestnih številk, sva namesto načrtovanih 77, prevozila 95 km. Razdalje se od uradne dolžine ture razlikujejo zato, ker sva dosti eksperimentirala in se vozila na oglede ob trasi. Pa tudi kdaj zgrešila dobro označeno pot R1. Taki smo.
Za četrtek je bilo načrtovano, da prespiva malo pred mejo, saj je prenočišče ceneje kot na naši strani. Vseeno prevoziva preko 90 km in dosti slikava, snemava, lenariva, opazujeva labode, račke, slapove, rožice, murnčke …
Peti dan je bil namenjen slovenskemu delu Dravske kolesarske poti, ki je pri nas označena z D-3. Označena ni prava beseda, saj so oznake strašno pomanjkljive ali postavljene dvoumno. Če se človek zaradi njih izgubi v predmestju Maribora potem je vse jasno.
____
Video Mi2naDrauradweg.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=GpKWlF1noSA]