Na Soči …

Namesto jutranje kave,  sva navsezgodaj  nabirala vršičke ruševja. Vršičke z Vršiča. Že sedaj, ko se prevažajo v nahrbtniku proti domu, omamno dišijo. Kaj šele bo, ko opravijo svojo delovno dobo v tropinovcu. To bo zdravilo, ki te ozdravi, pa četudi nisi nič bolan.

Spust po primorskih ovinkih v dolino Trente sva prekinjala predvsem zaradi lepot, ki so naju vabile ob cesti in ne zaradi pregretih zavor. Potoki, potočki, slapovi, slapovčki in serpentince, so kar vabile, da jih poslikava ali se posnameva, kako jih leže polagava. In potem Kugy, ki zre v gore, pa Lilica, kateri ne pove kam cilja s pogledom, pa tuji turisti, ki ne vedo zakaj ta veliki kosmat stric zre tja gor …

spomenik Dr. Juliusu Kugyju

In po dobrem spustu se prileže …. dober vzpon. Tega si privoščiva kmalu pod spomenikom, saj je na desni odcep ceste,  ki vodi k izviru Soče. Danes je še posebej strm, saj je temperatura že skoraj 30 stopinj. Je pa vsega lepega tudi hitro konec. Tokrat že po dobrih dveh kilometrih, ko naju zaustavi koča pri izviru Soče.

Kot je že napisano pri komentarjih ob slikah, nama je Soča danes pripravila neverjetne občutke. Je lepa, je mrzla, je turkizno modra, je glasna in ima neko neverjetno moč, da te spravi v stanje, ko se ob njej počutiš neverjetno ganjen. Seveda, če imaš odprte kanalčke in se ji na tak način pustiš, da vpliva nate.

Ker morava ob vsaki najini poti videti vse kar misliva, da je za pogledat, sva v nadaljevanju najprej zavila h koritom Mlinarice, nato v alpski vrt Julijano, na pivo v Trento in h koritom Soče, ki so se zarezala v skalo pod vasjo Soča. Tu je Soča tista taprava, taka kot jo poznamo. Lepa, vendar mogočna in neukrotljiva. Kaj nastane iz nje, ko pride v civilizacijo pa vidimo na ravnini, preden se izlije v Jadransko morje. Tam sploh ni več podobna tisti reki, ki jo spremljaš vse tja do Solkana. Itak je todruga zgodba, za drugo objavo, kjer bo več opravljanja.

V Bovcu je sonce že pošteno kurilo. Bivakirava pod marelo bližnje slaščičarne in dovoliva, da naju natakar ohlaja s pijačami. Kobarid je itak blizu,tako pravi prometni znak, ne veva pa, da se pot Alpe Adria Trail, ki poteka po levi strani Soče nesramno strmo vzpenja nad njo in le občasno na hitro spusti. V Trnovo tako prideva prijetno utrujena in se resnično veseliva visečega mostu, ki se pokaže izza zelenja.

pot Alpe Adria Trail proti Trnovem

Dovolj za danes. Gremo spat. Prevozili ste 58 kilometrov in kljub temu, da Soča teče navzdol, premagali 520 višinskih metrov. Dolžina ture ne zmatra. Sonce je tisto, ki te uničuje in izsušuje.

Lahko noč Soča. Lahko noč Kobarid.

Fotografije:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6300167712671740177