75 km / 1350vm

Kot prvo. Če imate vsaj malo radi samega sebe, se nikar z otovorjenim kolesom ne odpravite iz Cresa do Lubenic. Po 22 km sva ob prihodu v vas imela za seboj že več kot 700 višinskih metrov. In to kakšnih višincev. Že takoj po odcepu z glavne ceste za Lubenice se začnejo do 13% vzponi. Tem sledijo enaki spusti. In tako lepo kar nekaj ponovitev. Kasneje, ko se cesta odcepi od tiste za Valun in je naslednjih 6 km vse do Lubenic lepo kot v pravljici, stisnjena med kamnite zidove, pa je en sam mazohizem. Vzponi so na tem odseku “kratki ali sladki.” 16% naklon ni nobena redkost. In ni jih malo.

Že takoj ob prihodu v Ljubenice se odločiva, da ni šans, da bi se po isti poti tudi vrnila in spet doživljala isto. Na zemljevidu izbereva eno obetavno narisano pot,  ki pelje po levi strani Vranskega jezera. Ma kaj bi govoril. Najebala sva kot prasca. Imela sva več kot 9 km čiste vukojebine. Še makadam ni bil makadam. Tudi MTB bicikli se ne bi veselili take poti,, ne pa polno naloženi cestni kolesi, s pritiskom skoraj štirih barov v zračnicah. Ampak. Lepo pa je bilo, lepo. Narava, rožice, ovčke v ogradah, njihovi drekci po poti…. ma ni da ni. Več kot vožnje s kolesom, je bilo hoje ob njem.

Po prihodu v civilizacijo, aka asfalt, je prvi kažipot kazal, da je do Malega Lošinja samo še 37 km. In jo pičiva midva lepo korajžno proti cilju. Piše, da je do Osorja samo še 16. Ma seveda. Nič namreč ne piše, da je do tam toliko v lepem vremenu. Koliko je v vetru, ki nama že cel dan piha v prsi nič ne piše. Na koncu se v Osorju, ob kapučinu, utrujena sesedeva. Do Lošinja, piše na tabli, je samo še 21 km. In tudi tu ni nič pisalo, da je toliko samo v lepem vremenu. Nama so bili zaradi vetra podaljšani dvakratno.

Ma kako je bilo lepo, sva si rekla, ko sva parkirala bicikla pod nadstreškom apartmaja.