v dolini Radovne

“Kako lepo!” je rekla Lilica, ko sva peljala po dolini, ki jo je v zadnji ledeni dobi urezal radovniški ledenik. Lep je tudi slap Peričnik. Še najbolj lepši je zgornji slap. Ga je samo 16 m, ma ob in pod njem  je kot v pravljici.

Tudi kolesarska pot D-2, ki sva si jo postregla med Mojstrano in Kranjsko Goro je lepa. Itak, saj je bila to prej železniška proga. Tu, na pivi v Kranjski Gori, je 30 stopinj C v senci in čakava motivacijo, da se odpraviva na vrh Vršiča.  Naslednja pavza je Ruska kapelica.

Kapelica je ravno na pol strmine do prelaza Vršič. Ni enostavno. Predvsem zaradi vročine, ki kljub pozni popoldanski uri še vedno duši. Ovinki kot ovinki. Eni lepši, drugi manj, eni tlakovani, drugi ne. Par serpentin pod vrhom se oglasi moj križ. Tam med tretjim in četrtim vretencem zopet protestirajo, da imajo dovolj nabijanja za danes. Ker jih ne uslišim, začnejo izvajati pritisk na živec, ki se odloči, da ne bo več pošiljal ukaza mišicam, da zavrtijo pedal. Pa dobro no, ne ravno sedaj. Še prej kot Ajdovsko deklico v skali, zagledam odrešilne klopi ob cesti. Naslednje minute so namenjene stokanju in prepričevanju vretenc, naj vendar dovolijo prepeljati še zadnjih par sto višinskih metrov.

ob Triglavski Bistrici k slapu Peričnik

Ker sem se na vrh Vršiča pripeljal pomeni, da so se pustile pregovoriti. V Tičarjevem domu sem jim častil pivi.

Žejogas

Nato pa samo še lahko noč.
Za nama je 65 km poti in premaganih 1530 višinskih metrov.
Soča, prihajava.

Kar sva danes poslikala je v fotoalbumu, tukaj:

https://plus.google.com/u/0/photos/116323907091270313254/albums/6300147863286979553