Spiva skoraj doma. V Kobaridu, v apartmaju Zotler, na glavnem trgu, v samem centru kraja. Z gostiteljico Lucijo smo se domenili, da zjutraj zaklenemo in vržemo ključ skozi okno. Ni problema. Problem nastane šele takrat, ko se na poti h Kozjaku spomniva, da sva pozabila vzeti stvari iz hladilnika. Med šibanjem nazaj iščem ob poti košček žice, s katerim bi skozi polodprto okno prišel do obeska s ključem, ki je na notranji polici.
Napoleonov most v Kobaridu

Medtem, ko omedlevava ob pogledu na ključ na drugi strani šipe, pristopi možak in vpraša, če rabiva ključ. “Jaaaaa!?”. In ne le en ključ. Na voljo sta nama kar dva, saj ga ima tudi ženska z otroškim vozičkom, ki je v bližini. Halo, ma kaj ključ od tega apartmaja imajo vsi vaščani Kobarida? No, izkaže se, da je gospod Lucijin oče, ki ima v nadstropju pisarno in logično, vse ključe stavbe. Naključje za ne verjet. Če bi prišel samo par minut kasneje, bi me zalotil kako z žico vdiram v njihovo hišo.
Spet sva na poti proti Kozjaku, že drugič to jutro, ko spet zmoti telefon. Iztok S56Y, vabi, da se obrneva proti Robiču in prideva k njemu na obisk. Ma nam ni treba dvakrat reči. Jagode, borovnice, prijaznost domačih in Iztokovo spremstvo do Nadiže samo še polepšajo dan. Če kdo rabi domače, nešpricane, ko od majke rođene jagode ali borovnice, naj se zapelje v Kred do njega. TNX Iztok.

Ko zorijo Iztokove jagode.

V Tolmin prideva iz zgornje strani, skozi vasi na levem bregu Soče. Lepo, neprometno, ne prestrmo, vroče. Sonce tu nima sence, asfalt je razbeljen na 42 stopinj in krave si tu hladijo noge v potokih. In glej ga Roka, S57LR. Če ga nisem srečal v domačem Bovcu ( le Bruno BKB se je peljal mimo v avtu), ga najdem tukaj, sredi Tolmina. Beseda, dve besedi, tri besede so dovolj za kratek pozdrav in stisk roke Roku. Lani ob tem času sva skupaj gulila pivo na sejmu v Friedricshafnu.

Sotočje Tolminke in Soče

Kmalu preverjava, če se Tolminka še vedno na istem mestu izliva v Sočo in jo že mahneva v bližnji Most na Soči. Od tu preko Loga, mimo Babje jame v Avče in na ohlajevanje s sladoledom v Kanal. Do doma greva po že dobro poznanih poteh na desnem bregu, ki vodijo stran od prometne in zelo nevarne ceste po soški dolini. Za ovinkom je že Solkan. Na dvorišču pred Kultom je neka žurka in šele kasneje izvem, da se je poročil Dejan. Poroka v stilu ex. kolesarskega profija. Mladoporočenca in svati na kolesih, v posebnih poročnih oblekah, kot vidim iz objav na spletu. Dejan čestitke in srečno.

Ko naju zagleda kelnar v poznani gostilni ne reče ničesar, samo vpraša: “Dve temni?”
“Jaaaaa…..”

Rukola s pivo

Pozdravljen Solkan. Živjo Nova Gorica. Danes imava zastonj prenočišče. Jutri naju čaka še zadnji del do izliva Soče.

Po 80 kilometrih in po skoraj 900 višincih, prilagam povezavo do slik v fotogaleriji:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6300425211549561425