7. avgust 2015

Pri Lojzetu (Luiggi) v Možacu sva imela enega najlepših prenočišč vseh najinih potovanj. Nov, čist in moderno urejen apartma z znano italijansko prijaznostjo lastnika naju je prepričal, da ga v prihodnje še obiščeva. Možac je mirna vasica, ki ima vse kar imajo večji kraji. Trgovino, bar, gostilno, restavracijo, picerijo … cerkev … celo dve cerkvi in svež zrak ponoči. Tudi Wi-Fi dela kot grom. Priporočam. Kraj je itak znan kot dobro izhodišče za MTB ture po Karniji.

Zadnje dneve naju je bolj kot kolesarjenje zdelovala opoldanska vročina, zato jo proti Pušji vasi (Venzone) mahneva kar po državni cesti SS13, ki poteka v glavnem po globoki senci. Desno ob njej se vije reka Bila (Fella), levo pa opuščena proga, ki še čaka na preureditev v kolesarsko stezo.
Venčon izkoristiva za polnjenje baterije mojega fotoaparata in ogled starodavnega, obzidanega mesta ter ogled mumij v kapeli ob cerkvi sv. Andreja. Pušja vas je bila v potresih leta 1979 zravnana z zemljo. Epicenter potresov, ki so 1979 prizadeli tudi naše kraje, predvsem breginjski kot, je bil pod goro San Simeone, na drugi strani reke Bile, le dober kilometer stran.

Prijazen domačin nama svetuje, da nadaljujeva pot po glavni cesti SS13, saj se kmalu izven vasi začne nova kolesarska steza, ki naj bi peljala vse do Humina (Gemona). In ni prav dosti falil. Po slabem kilometru se na desni začne frišen asfalt, ki je položen na trasi nekdanje Pontebbanne. Spet se začnejo predori, useki, mostički in enkraten 800 m dolg viadukt, ki premošča iztek lokalnih hudournikov v Bilo.

Ob 11 uri, ko postane vročina že neprijetna, sva že v starem mestnem jedru Vidma (Udine), kjer zasedeva globoko senco v mestnem parku in skoraj okupirava pipo s tekočo vodo. Dobra človeka kot sva, jo vseeno deliva z mimoidočimi in z delavci bližnjega gradbišča, ki se hodijo k njej osvežit. Pade sladoled, pade piva, pade malica in kmalu pade tudi vročina.

Rjavi kažipoti FVG1 (označena kolesarska pot po kateri pelje tudi CAAR) naju usmerijo proti Palmanovi. Nekaj časa se jih drživa. Ko ugotoviva, da naju imajo malo za norca, saj te peljejo okoli vsake najmanjše njive, jo mahneva po svoje, direkt v središče mesta. Na vhodu v utrjeno Palmanovo opaziva kažipot, ki pravi, da je do Udin 14 km. Midva sva jih po poljih prevozila 26. Ni problema, vendar ne v tem letnem času.
Na Piazza Grande pade pivo, pade nekaj banan in pade odločitev, da se na tem mestu posloviva od Ciclovia Alpe Adria Radweg, ki se nadaljuje do 26 km oddaljenega Gradeža. 26 km  po cesti, s kolesom okoli njiv pa okoli 50.  Pade še zadnja fotografija in že jo mahava proti Gradiški, Fari, Lučeniku in Novi Gorici.

In ker v tej objavi vse nekam pada, naj pade še malo statistike.-
Prevozila 444 km in 2750 vm.

In dosti lepega videla in doživela.

Fotografije:
https://goo.gl/photos/BrkSyqDWoCtazfTB9

Saj ni res pa je.

Ma saj ne moreš verjet. Po 442 km sem dobil, par km pred koncem ture, 1 cm dolg kniping vijak v gumo. Sredi Gorice. Konec koncev lahko rečem, da se je splačalo tovorit s sabo rezervno zračnico, pumpo in orodje … hehe.

6. avgust 2015

Bistrica ni ravno na poti CAAR, tako, da sva se navsezgodaj zjutraj najprej prebijala po poljih, ko sva iskala bližnjico do nje. Itak, da sva par krat zašla in naredila nekaj dodatnih kilometrov, ampak temperatura je bila še prijetna in tudi sonce se je šele pripravljalo na svoje dnevno pripekanje.
Vse do Beljaka sva vozila po že znani poti, ki sva jo obdelala, pregledala in preslikala že lansko leto, na potovanju po Dravski kolesarski poti. Enako tudi Beljak in njegov center. Zato je bil postanek namenjen le beljaškemu sladoledu v strogem centru, da vidiva, če je še vedno tako dober kot lani. In je.
Malo iz mesta zapustiva Dravsko kolesarsko pot R1 in se po dolini reke Zilje začneva polagoma vzpenjati proti meji z Italijo, po oznakah R3C. Tudi Zilja je zaradi nočnih padavin, enako kot Salzach, Mela in Drava zelo blatna, njena ozka dolina pa je nekaj lepega.

Od Podkloštra (Arnoldstein) do  meje in naprej do priključka na Pontebsko, poteka pot v glavnem tik ob voznem pasu, v Italiji pa kar po glavni cesti. Ob prehodu meje sva najprej mislila, da sva že na koncu vzpona. Ja, kajpada. Vse do Trbiža in naprej vse do Žabnic gre navzgor. Ne prav strmo, a vztrajno in dolgočasno. Težko poganjaš pedala, saj te optično prevara, da gre pot navzdol.

Po obvozu cestnega tunela se začne pontebska kolesarska pot. Na postaji Trbiž je pipa s tekočo vodo in proga se še vedno vzpenja, v Žabnicah pri gondoli za Višarje, na nadmorski višini 820 m , pa se končno prevesi navzdol. Navzdol vse do Nove Gorice.

Pontebska kolesarska pot, ki je del Ciclovia Alpe Adria Radweg poti, je razen krajših cestnih odsekov, v glavnem speljana po trasi nekdanje železniške proge Pontebbana, ki je vse od leta 1879 do leta 2000, na 94 kilometrih povezovala Trbiž z Vidmom (Udine). Leta 2000 je namreč stekel po novi, moderni dvotirni progi, ki se enako kot Pontebbanna vije po Kanalski dolini.

Voziva preko neštetih mostov, predorov, usekov, čez viadukte in cel čas samo navzdol, preko 45 km spusta, vse do kraja Na Bili (Resiutta) na nmv 315m, malo za križiščem za dolino Rezije. Njen zaključek je izredno zanimiv, saj se asfalt konča dobesedno v robidi in grmovju. Do tu je bil denar, za naprej ga še zbirajo. Vendar pa objekti stare proge še stojijo, so le precej zaraščeni in zapuščeni.
Za nadaljevanje izbereva kar širok rob ceste SS13 in kaj kmalu sva v Možacu, na pici.

Fotogalerija današnjega dne:
https://goo.gl/photos/8T1Zt5cxyo1GfbnbA

5. avgust 2015

Pot nadaljujeva po dolini, kontra toku ob reki Salzach, kar pomeni, da se stalno dvigujeva. Kmalu sva v dolini reke Gstain, kjer se pred Bad Gastainom začne peklenski dvig v center vasi. Cesta je brez milosti, kar naravnost gre navzgor. Kolesi ne popuščata. Potovalne torbe tudi ne. Midva…. niti govort. Še vedno se drživa izreka, da: raje krepam, kot molam (it. molare=popuščati). Trma velja. Za nagrado eno urco počivava na ploščicah perona železniške postaje, kjer čakava avtovlak, da nas prepelje skozi 8315 m dolg tunel, v deželo Koroško.

Tam pa je druga pesem. Od avtovlaka se začne 7 km, strm spust v dolino reke Moll. Sonce stalno nažiga in nadaljujeva z iskanjem sence, pa magari, če je to le metrska senca grma in je na drugi strani poti ali ceste.

Pod večer sva v Špitalu, kjer se že drugo leto zapored, v istem delu mesta izgubljava. R1 oznak je tu, vsaj na južnem obrobju mesta, postavljalcem očitno zmanjkalo in spet voziva le po občutku, ki pa itak nikoli ne zgreši.

Vročina, današnjih 120 km, 1100 višincev, tuš in padeva v posteljo. Še dobro, da apartma nima wi-fi in ni treba še “delat”.

Fotografije:

https://goo.gl/photos/rzbhdmcWmTz5zUXV9

4. avgust 2015

Prvi cilj današnjega dne je največja ledena jama na svetu., Eisriesenwelt. Nahaja se visoko v gori Pitschenbergtal, nad mestom Werfen. V bližini je grad Hohenwerfen iz 12. stoletja, ki je zelo lepo viden tudi z avtoceste.

Iz doline proti vhodu v ledeno jamo, ki je na višini 1641 m, vodi 6 km dolg 18% cestni vzpon, tako, da za dostop izbereva lokalni bus, ki pripelje do pol poti. Kolesi parkirava ob leseno info hišico in tam naju lepo, prijazno počakata. Na višini 1000 m je vstopni objekt s kaso, nato sledi še prevoz z gondolo in 2 krat po 20 minut hoje. Vse skupaj znese 30€ stroškov, s tem da je povsod naznanjeno (podobno kot v Briščkih) “no foto mister”. Ma se jim nisva pustila in sva vseeno nekaj pritisnila.

foto: uradna stran jame
Temperatura v jami je pod ničlo in ko odprejo lesena vhodna vrata, pritisne prepih, ki doseže hitrost do 100 km/h. Ma za odnest. V jami prehodimo en kilometer navzgor in ravno toliko nazaj, ter stopimo na 700 stopnic za navzgor in ravno tako 700 navzdol, kar te prav lepo ogreje.
Po izhodu iz jame sva se odločila, da ostaneva še nekaj časa zavita v zimska oblačila. Ostali so se slačili in se nama čudili, ko sva zavita sestopala po vklesani poti po hribu navzdol. Lilica je imela dobro idejo, da se splača zadržati ohlajeno telo in mrzla oblačila, vsaj še nekaj časa na sebi. Malo čudno sva izgledala, vendar nama je bilo še kar nekaj časa prijetno hladno.

V bližini prenočišča v Alpendorfu, kraju pri St. Johannu se nahaja tudi 1,5 km dolga soteska Liechtensteinklamm, ki nama jo je uspelo ujeti tik preden jo zaprejo. V prenočišču sva kolesi samo naslonila ob zid in ubrala že prej na internetu ogledano bližnjico ter bila na vhodu v sotesko deset minut pred zaprtjem. Tako sva bila v njej skoraj sama in prav tazadnja obiskovalca za ta dan. Soteska je ogromna, glasna, vlažna in na trenutke prav strašljiva. Za obisk je odprta že od leta 1875, ko je Lieschtensteinski knez (Lihtenštajn -slo.) dal denar 600 goldinarjev za ureditev poti, ki vodijo po njej. Po njem  je tudi dobila svoje ime.

Po 56 km in 655 višincih ter 3 km ubijajočem vzponu po žgočem soncu od St. Johanna do Alpendorfa, sva imela dovolj dogodivščin za danes.

Več slik :

https://goo.gl/photos/RF5V2eEvRKyYzjMu9

3. avgust 2015

Začel se je še drugi del letošnjih aktivnih počitnic. To v praksi pomeni, da sva v ponedeljek vstala ob 2.30 uri, bila ob 3.30 na vlaku in po par presedanjih, ob 12. uri že degustirala Mozartove kroglice v Salzburgu.
Lepo je biti edini potnik na prvem jutranjem vlaku proti Jesenicam. Malo neprijetno je le, da moraš na presedanje na avstrijski vlak, ki pelje do Beljaka, čakat dobro jeseniško uro. Ma tudi to hitro mine, saj poslušava glasno klepetanje jugoslovank, ki odhajajo na delo v tujino in kmalu se voziva po praznih jutranjih Beljaških ulicah. Komunala hiti s čiščenjem mesta, saj je bil prejšnji dan veliki, vsakoletni beljaški sejem. Dve uri čakanja do naslednje etape železniške poti zato hitro mineta. EuroCity vlak, ki naju prepelje do Salzburga in nadaljuje v Dortmund ima tudi za kolesa visok standard. Prostran vagon, tla prekrita s tapisonom in udobno vzmetenje, ki preprečuje nihanje koles.

Točno dvanajst minut pred poldnevom, izstopimo na centralni žel. postaji v Salzburgu, ki je le par sto metrov oddaljena od parka Mirabell. Tudi stari del mesta in trdnjava nad njim sta v nekajminutnem dosegu, ki ga opraviš po gosto prepredeni mestni kolesarski mreži. Tu znajo delati s turisti. Tu se zavedajo, da smo mi njihov denar.

V mestu je velika gužva, saj smo sredi turistične sezone. Most, ki vodi iz Mirabella preko Salzacha na drugi breg je natrpan in s kolesom se počasi premikava skozi. Na trgu pred Mozartovo rojstno hišo se ne da niti hodit, kaj šele potiskat kolo ob sebi. Ulica, ki pelje od tu proti Mozart plazu je enako težko prehodna. Nekako se le prerineva skozi. Vročina je na višku in ko najdeva eno klopco ob steni katedrale, ki je na soncu, jo praktika kot sva, lepo primeva in premakneva za par metrov v senco. Ne vem, kako se noben drugi ne odloči za to. Tukaj postaviva najin tabor ter se odločiva, da ostaneva v mestu do večera in si ga malo podrobneje ogledava. Tako izpade drča na poti v rudnik soli. Pa kdaj drugič.

Ob reki Salzach nadaljujeva proti dvorcu Hellbrun, ki slovi po fontanah različnih vragolij, ki naj bi bile izdelane že pred 400 leti in so vse le na vodni pogon. Kaj me čaka, če se usedem za kamnito mizo za goste sem vedel že od prej, ma ljudem je treba dati malo zabave in tako postanem eden od prostovoljcev, ki kakr niso vedeli, da bodo kmalu mokri. Lepo, otročje in zabavno. Kasneje so nas še parkrat vrgli na finto in zmočili. Tudi kamero in fotoaparat. Ma hec mora biti. Lepo si je bilo privoščiti hladna tuširanja pod fontanami Hellbruna.

Za zaključek dneva je sledilo še 25 km razgibavanje proti Halleinu, kjer imava prenočišče. Spiva nasproti policijske postaje. Sva varna pred ninjami, ki jih človek sreča na vsakem koraku.

Več slik je v galeriji:

https://goo.gl/photos/ZW6tYfLhc5CxkaeR9

No, pa pejva spet na pot.  Odhod ob 3.30 z vlakom iz Nove Gorice. Uro čakanja na Jesenicah, dve uri vedrenja v Beljaku in opoldne sva že v Mozartovem mestu, Salzburgu. Pet dni bo dovolj, da prideva lepo počasi domov.