Kalimera.

Patra, Ancona, Trst …ah, kje pa….

Da bi zaradi kakšne okvare koles ali drugačne nerodnosti, ne zamudila ladje za odhod proti domu, rezervirava zadnje prenočišče dokaj blizu Patre. Po igranju japonskih turistov s fotoaparati v roki in križarjenju s kolesi po ulicah Patre, končno pride ura, ko je treba na check-in v port.

Že prva minuta na šalterju prevoznika sproži obnovo iz osebne knjižnice kletvic, ki se ji kar ne morem načuditi, da je tako bogata. Ves zelen, poiščem v nahrbtniku zeleni Mythos in ko se barvi uskladita, začnejo delati možgani in meljejo raznovrstne kombinacije.  Vzrok za pozelenitev in obnovo arzenala kletvic je sprožila novica, da ima, češ zaradi stavke, ladja v prihodu nekaj ur zamude in bo zato peljala le do Ancone. Do Trsta ne. Tja bo šla šele naslednji ponedeljek. Mona, ma danes je šele torek.

Spijeva kafe v baru porta in tako dobiva geslo do wi-fija, kjer se začne iskanje alternativ. Pravi železničar najprej preveri  tudi pri svojih in tako se na koncu zgodi, da se z ladjo vseeno zapeljeva do Ancone, tam z brezdomci prenočiva na železniški postaji in se zjutraj začneva postopoma premikati proti severu, proti postaji Gorizia centrale.

Nekaj prestopanj, nekaj lenarjenja, nekaj norenja na postaji v Benetkah, saj imava le par minut za prestop na naslednji prevoz in glej ti sceno, ob 12:19, kot je zapovedal italijanski železniški vozni red, že stojiva na peronu postaje v stari Gorici. Simple as that.

Več fotografij:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6146391004511609521

Geia Sas.

Še zadnji zajtrk na Peloponezu.

Grad Chlemoutsi v Kastru je najlepše ohranjeni grad na Peloponezu iz časa Frankov. To je bil čas četrte križarske vojne in je eno najbolje utrjenih obzidij, ki so ga zgradili Franki, tam po letu 1205. Obzidje je še iz 13 stoletja, le Turki so kasneje, zaradi artilerije, naredili par popravkov.

Za oglede je odprt vse dneve razen ponedeljka. In danes je ponedeljek. Klinc, sva si rekla, se usedla pred z verigo zaklenjena grajska vrata in skupaj z lokalnim potepuškim cuckom, pojedla dobro malico. Zadovoljna midva, zadovoljen tudi on. Šibava midva lepo po cesti proti severu, proti Patri, ko začne vse okoli naju neverjetno lepo dišati po jagodah.

Uauu, levo in desno so sami nasadi te dobrote in vonj neverjetno mami. Nekaj časa sva se še upirala, nato sva podlegla skušnjavi in se napokala narobutanih jagod. Čez slab kilometer pa naju z bližnje njive pozdravljajo in vabijo pakistanski obiralci, da naj prideva na “mandža, mandža”. Sva se naredila fina in se lepo zahvalila ter odpeketala dalje. Ko bi oni vedeli, koliko dela sva jim prišparala.

Za konec dneva pa še ležanje na plaži, s pogledom proti mostu v daljavi, ki v ožini povezuje Peloponez s celino.

Več slik:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6145080271939224033?banner=pwa

Olympia. Važno je sodelovati, ne zmagati.

Ja kajpada. Neumnost. Če bi bilo tako, potem bi že stari Grki častili vseh, ki so sodelovali na njih in ne le zmagovalca. Temu so pripadle vse časti, le on je dobil doživljensko rento. In prav enako je v današnjem času. Se spomnimo drugo, tretje ali četrto uvrščenega? Ne bi rekel. Tekmovalo se je Zevsu v čast.

Danes, ko se v vasi Olympia približuješ arheološkemu nahajališču vidiš, kako je vse podrejenu kapitalu v čast. Ko sva se peljala po glavni ulici sva bruhnila v smeh, saj toliko kiča kot ga je bilo levo in desno, ni premogel niti Ponteroš (trg Ponte roso v Trstu) v najboljših letih. Skomercializirano do amena. Ma tudi pri ostankih antične Olympije ni kaj dosti drugače. Ne, da je kič, prelepo je in mistično, če si le predstavljaš, da so tukaj, na istem mestu kjer si zdaj ti, nekoč stali in tekmovali najboljši športniki. Smotano je, da so na vsakem koraku čuvaji s piščalkami in če se le nasloniš na enega od kamnov ali buhnedaj stopiš nanj, že vreščeče piskajo in podijo dol. Kot, da bo kamen zdaj, po par tisoč letih, zaradi tebe razpadel.

Sicer je pa Olympia vredna ogleda, vredna je vseh današnjih 94 km in vseh premaganih 620 višincev. Že sama pot do nje je kot nekakšno romanje, ko vrtiš pedala v nestrpnem pričakovanju stvari, ki te tam čakajo. Po poti je Lilica spletla še oljčne venčke, s katerimi sta bila kronana zmagovalca na glavnem stadionu, pod tribuno za sodnike. Midva. Hm, kaj pa renta ?

Več fotografij:

https://plus.google.com/116323907091270313254

Namesto po glavni cesti, jo mi2 v kraju Tragana zavijeva na osamljeno, podeželsko cesto, ki vodi vzporedno z obalo. Kilometre in kilometre voziva skozi oljčne nasade. Ugotavljava, da nama gre vsak dan lažje predvsem zato, ker sva izgubila na lastni teži in ne zaradi manjše prtljage. Po krajšem vzponu padeva v Marathopoli, kjer se odpre nov svet. Svet poljedeljstva, ki naju spremlja vse do Filiatre, mesta, ki ima v mestnem parku prav ta pravi Eifelov stolp, le da je visok dobrih 30 metrov.

Ob cesti se nizajo polja krompirja, lubenic, paprik, bučk, malancan in to vse skupaj obilno namakano. Z njive krompirja je že prav nesramno tekel cel potok vode, ki se je počasi odpeljala v nekaj metrov nižje morje. V Filiatri se tudi začne malo bolj poštena cesta in tu ni več usmiljenja, oziroma kolovratenja zdaj levo, zdaj desno po njej. Z avti se tu šiba.

V Kyparissiji pade le drink in že delava gužvo nestrpnim šoferjem. Ma sva kar dobro šibala. Kilometri so padali kot nič (kaj nama bo 320 višincev, pih 🙂 ) in sva današnjih 88 km oddelala kot za šalo. Kalo Nero nama je prinesel prvo štirimestno številko. Števec je namreč izmeril 1000 km Peloponeških kilometrov.

Tudi danes sva v bližini jezera, malo naprej od kraja Zaharo je jezero Kaiafas.

Geia Sas.

Več slik:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6144282683474097425?banner=pwa

Namesto prvomajske pleh muzike, so imele zjutraj koncert kar žabe, ki domujejo v bližnjem mokrišču. Tudi midva sva si privoščila praznik. Najprej dopoldansko raziskovanje par kilometrske peščene plaže v navarinskem zalivu, nato vzpon do, zaradi nevarnosti sesutja, zaprtega Navarinskega gradu ter plavanje in čofotanje v morju.

Med lenarjenjem na vročem pesku sva kovala načrt, kako preplavati in prenesti na sosednji otok SOTA opremo. Le dvesto metrov je namreč širok kanal, ki loči sota vrh na otoku in plažo ob laguni. Ker še ni sezone, ni rent a-kanu, zato sva iskala primeren način, da bi ne premočila občutljive elektronike in elektrike. Takrat se je mimo priprljal ogromen hlod in se ponudil za prevoz.

Na otok sva odnesla le najnujnejše za delo na vrhu. Telefoni in fotoaparati so ostali na varnem in na suhem. Otok je visok le 151 m, kar je ravno dovolj, da prinese sotarjem 1 točko. Lilica si je kasneje, v bližnjem rezervatu Nature 2000, privoščila še malo ornitologije s fotoaparatom v roki.

Tudi kolesi sta bili zadovoljni s počitkom in tudi oni dve sporočata: Živel 1. maj

Več slik je v fotogaleriji:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6143964980823731665?banner=pwa

Jutranji “sprehod” do Koronija je potekal po skoraj ravni cesti. Ljudje so se tudi komaj spravljali v službe, vsaj glede na majhen promet je kazalo tako. Koroni je eno tako, skoraj nezanimivo, ma po svoje lepo mestece, oziroma bolj vas, ki ga krasi staro obzidje trdnjave. Ima take, z belo barvo pobarvane ulice in stopnice ter v glavnem modra vrata, okna, škure in ograje. Na obrežju pa množico lokalov in na prostoru pred pomolom cel kup ribičev, ki krpajo mreže, večina od njih pa pleska svoje barke, privlečene na suho.

Naslednji cilj današnjega dne je bil Methoni. Da sva uživala v njem, je bilo potrebno najprej premagati 403 m visoki preval. V glavnem je bil 10% vzpon. Malo pod vrhom dohitiva sveže kozje drekce, ki so bili lepo razporejeni čez celo cestišče. Nedolgo za tem že uletiva v veliko kozjo čredo. Na začetku sta sprevod vodila ovčarska psa, v sredini je hodil starejši pastir, na repu, prav tazadnji pa je ponosno hodil star kozel z velikimi rogovi. Počasi sva šla skozi čredo, psa sta bila bolj sproščena kot midva, kozel pa se tudi ni pustil motiti in je, ne da bi trznil na naju, s ponosnim korakom strumno nadaljeval za svojimi kozami.

Sledil je še 400 m spust, ki je sicer imel nekaj anomalij v terenu, do Methonija. Tu pa, trdnjava, da te kap. Kamen na kamen, na kamen, na kamen … Še najlepši je del, ki se zajeda v morje in je na njem trdnjavski stolp. Lepota, ki so jo ustvarjali tuji gospodarji na grških tleh. Tudi in predvsem, naši sosedje Benečani. V Grčiji je taka navada, da se vsi objekti, ki so odprti za oglede in so brezplačni, zaprejo natanko ob 15 uri. Prišla sva zadnji moment in imela na voljo še slabo uro časa, nato nas je že poiskal uradnik in nas pospremil pred vrata. Ni kaj, red je red in kosilo se ne sme ohladiti, hehe.

Pyros je bil blizu in cilj današnje etape Gilova, ravno tako. Še dobro uro vožnje proti vetru, še nekaj višincev, da sva spet lepo in nepričakovano zaokrožila pri 1042 višincih in 84 km poti.

Več fotografij:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6143598296220037169?banner=pwa

Geia Sas.

Ker je bilo današnjih 70 km in 770 višincev le transfer od točke K do točke P, s krajšim postankom v drugem največjem mestu Peloponeza, Kalamati, raje povem majhno mnenje o, v zadnjem času tako moderni temi, krizi v Grčiji.

Ma, kriza my ass. Preden razčlenim in utemeljim svoje videnje moram reči, da si take krize Slovenci lahko samo želimo. Narod je s standardom zdaj tam, kjer smo bili mi v naših najboljših letih, v času našega najvišjega standarda. Država in njene finance so verjetno res na nuli, kar se vidi po tem, da se ne vlaga v obnovo infrastrukture. Ampak narod tega ne občuti.

Večina novih cest je grajena iz dveh tretjin EU denarja, tretjina naj bi bilo lastnega vlaganja. Naj bi bilo pišem zato, ker so bili za ta namen verjetno najeti krediti, ki so zdaj predmet pogajanj z EU. Povsod vidiš domačine kako se sprehajajo s kozarci kafeta, ki ti ga izpljune avtomat, ko ga podkupiš z dvemi euri. Trgovine in torbe ljudi so polne. Vsak pravi Grk ima tudi svoj pick-up avtomobil.

To je tista, ponavadi azijska škatla, ki ima le dva sedeža, zadaj pa odprt keson. Na njem tovorijo vse od A do Ž. Drva, mešalce za beton, bale slame, panje, sezonske delavce, konje, koze in nekateri tudi žene, tašče in otroke. No, da ne zapostavim še preganjane manjšine, cigani prevažajo tudi staro železo in odslužene žimnice. Tudi pravi grški taksist nisi, če nimaš vsaj pasata, audija ali mercedesa.

Pubertetniki so enaki kot pri nas in kot kaže povsod v zahodnem svetu. Priključeni so na svoje mobilne telefone, ki jih obvezno nosijo v roki in so z belimi vrvicami ožičeni med aparatom in ušesom ter odklopljeni iz tega sveta. Avtopark imajo ljudje takorekoč na nuli. Vse razmajano, staro, škripajoče, obtovčeno, z razbitimi vetrobranskimi šipami, vendar grki se ne sekirajo. Očitno jim je to zadnja briga. Ampak ne v Atenah, kot je včeraj pojasnil Paoblos. Tam so avti, enako kot pri nas, statusni simbol in so vsi novi, zglancani in oh in sploh.

Naj za konec ponovim misel z začetka; verjetno smo večji reveži mi, kot pa Grki.

Več fotografij:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6143220772276252689?banner=pwa

Nepričakovano sva imela prenočišče v tapravem stolpu v Maniju, pri Paolosu in njegovi ženi. Take dobrodošlice in prijaznosti kot pri njiju, še nisva doživela na Peloponezu. Že ob prihodu nama je gospodinja poleg ključa pritaknila še plastenko ohlajene vode.

Noč je bila, vsaj zame, malo scary. Zbudilo me je trkanje in grebenje po vratih sobe. Zaspan kot sem bil, nisem kapiral, da je le prepih, ampak sem že videl duhove, strahove in druge bavbave, ki strašijo po gradiču. Pa je bil k sreči samo veter, ki se je na grebenu, 200 m nad morjem, ponoči okrepil in zganjal prepih in kažin. O zajtrku skoraj nima smisla razpravljati. Domačina sta nama pripravila same domače dobrote, grške tradicione jedi. Domači jogurt, doma pečen kruh, feta sir, domačo salamo, ovčji sir, olive z zelišči, pomarančno marmelado, domači žajbljev med, sok iz svežih pomaranč, domače sladko in slano pecivo…

Prijaznost mladega para je bila na višku. Hvala Paolosu in njegovi ženi. Po cesti polni vonja po žajblu in obdani s cvetočim plevelom, ki ga sicer mi doma kupujemo za lončnice, z občutkom kot, da se voziš skozi cvetlični vrt, se mimo Ag. Metamorfozisa z enkratno cerkvijo iz 17. stoletja, začneva spuščati v 450 m nižji Kardamyli. Ah, oh in sploh od vožnje.

Še preden se napotiva do obale kjer naju čaka hotel, obiščeva arheološko zanimivo staro mesto s trdnjavo, stolpom, ječo in utrjenim obzidjem. V hotelu na plaži sva spet edina gosta. Dobrodošlica z buteljko lokalnega Cabernet Sauvignona v sobi, naju je prijetno presenetila in totalka zadela. Živeli Peloponez.

Fotografije:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142810382026598721?banner=pwa

Dan je bil namenjen eni najlepših jam v Grčiji, jami Vlihada v kraju Diros, oziroma kar jami Diros, kot jo reklamirajo. Glede na ostale cene, so vstopnine na Peloponezu prijetno presenečenje. Za ogled jame sva odštela 12 € po osebi. Za ta denar dobiš senco za prislonjeni kolesi ob zid parkirišča, oranžen rešilni jopič in grško govorečega vodiča. Poleg tega pa sva dobila tudi prvo klopco v čolnu, ki je nas, osem turistov, dobre pol ure vozil po 1,5 km dolgi vodni poti, skozi grozde čudovitih kapnikov. Tako sva imela najlepši razgled od vseh v čolnu in lahko sva nemoteno snemala in slikala.

Videne lepote jame se skoraj ne da opisati. Iz čiste radovednosti sva še poskusila jamsko vodo in opazila, da je mešanica med sladko in slano morsko vodo. Jama se namreč nahaja v livelu z morjem. Po končani vožnji, nas je grški prevoznik iztovoril na eni plaži sredi jame. Ostali potniki so v trenutku zbežali proti izhodu in tako sva imela zadnji, suhi del jame, samo za sebe. Sledilo je še petnajst minut uživanja ob lepotah čudovitih kapnikov.

Jama se proti izhodu dvigne za par metrov in se konča le malo nad morjem. Mojster z debelim trebuščkom je pri izhodnih vratih za nama še ugasnil luči in jama je spet potonila v svoj temni mir, ki ga prebada le kapljanje vode s kapnikov v podzemno polmorje. Po ogledu, za grke pomembnega, Areopolisa (kraj začetka vstaje 1821 leta proti turkom in take reči), se že spet spustiva za 200 metrov do obale ter nazaj 200 m navkreber, da v kraju Itilo naštepava 798 višincev in le 46 km.

In še jagoda na smetanci: spiva v čisto tapravem stolpiču polotoka Mani.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142468925011866209?banner=pwa