Nepričakovano sva imela prenočišče v tapravem stolpu v Maniju, pri Paolosu in njegovi ženi. Take dobrodošlice in prijaznosti kot pri njiju, še nisva doživela na Peloponezu. Že ob prihodu nama je gospodinja poleg ključa pritaknila še plastenko ohlajene vode.

Noč je bila, vsaj zame, malo scary. Zbudilo me je trkanje in grebenje po vratih sobe. Zaspan kot sem bil, nisem kapiral, da je le prepih, ampak sem že videl duhove, strahove in druge bavbave, ki strašijo po gradiču. Pa je bil k sreči samo veter, ki se je na grebenu, 200 m nad morjem, ponoči okrepil in zganjal prepih in kažin. O zajtrku skoraj nima smisla razpravljati. Domačina sta nama pripravila same domače dobrote, grške tradicione jedi. Domači jogurt, doma pečen kruh, feta sir, domačo salamo, ovčji sir, olive z zelišči, pomarančno marmelado, domači žajbljev med, sok iz svežih pomaranč, domače sladko in slano pecivo…

Prijaznost mladega para je bila na višku. Hvala Paolosu in njegovi ženi. Po cesti polni vonja po žajblu in obdani s cvetočim plevelom, ki ga sicer mi doma kupujemo za lončnice, z občutkom kot, da se voziš skozi cvetlični vrt, se mimo Ag. Metamorfozisa z enkratno cerkvijo iz 17. stoletja, začneva spuščati v 450 m nižji Kardamyli. Ah, oh in sploh od vožnje.

Še preden se napotiva do obale kjer naju čaka hotel, obiščeva arheološko zanimivo staro mesto s trdnjavo, stolpom, ječo in utrjenim obzidjem. V hotelu na plaži sva spet edina gosta. Dobrodošlica z buteljko lokalnega Cabernet Sauvignona v sobi, naju je prijetno presenetila in totalka zadela. Živeli Peloponez.

Fotografije:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142810382026598721?banner=pwa