petek, 6. junij 2014
Po 1402 km končno na cilju v Roubaixu. Ker nama to ni bilo dovolj, prevoziva še 30 km s kolesom po mestu. Če je kje multikulturnost, je to tu. Moški z bradami in v krilih, ženske kot ninže, eni črni kot noč in če zadeneš pravo četrt, tudi taki s kožo kot mi. Kje živi katera skupnost in koliko dajo nanjo se najbolj vidi v čistoči ulic. Te so pa po celem Lilleu tako zelo lepe, da se jih ne moreš nagledat in naslikat. Vse hiše v mestu so ozke in visoke ter iz rjave opeke. Ena velika pravlična vas. Jutri se zašibava proti startu ture, ki je v 50km oddaljenem Wallersu. Za nas pussyje, ki gremo le na 120 km razdaljo.
Poiskala sva še velodrom, kjer se naše uživanjem na turi Paris-Roubsix v nedeljo konča. Ker je v lasti mesta je stalno odprt in ni šlo drugače kot, da preizkusiva pisto.
Slike so v fotoalbumu Roubaix
po ulicah Roubaixa
sobota, 7. junij 2014
S kolesom greva proti Wallersu, kjer se bova zjutraj pridružila okoli 1400 kolesarjem na turi po tlakovcih. Namesto 50 km, jih prevoziva 90. Brez določenega cilja, le v smeri proti jugu vijugava med vasmi in si žgeva kožo. Oštja ma je toplo.
Nehote narediva del poti tudi po Belgiji, saj tu ni takih mej, kot jih poznamo mi. Kako veš kdaj si v Franciji in kdaj v Belgiji? Po vodnikih javnega elektro omrežja. Medtem, ko so v Belgiji na drogovih med lučmi in med hišami kabli, so v Franciji le gole žice. Kar tako, od hiše do hiše, kot nekoč pri nas. Ma se ne sekirajo, so drugačne sorte ljudje kot mi. Predvsem flegma. In prijazni. In vsi znajo francosko. Že prav majhni otroci tudi.
Pod noč najdeva prenočišče in ker nama spet ni dovolj, poiščeva še 5 km oddaljeni kraj, kjer se jutri “dirka” začne. S tem pa tudi prve tlakovane poljske ceste. To bo treslo.
“električna ” polja med na meji z Belgijo
Slike s kolesarjenja proti začetku Pave etape, od Roubaixa skozi Tournai in do rudarskega Wallersa.
nedelja, 8. junij 2014
1701 nas je bilo. 1701 tresajočih. Od tega 47 žensk. Bravo.
Že nam s fuliji je pretreslo možgane, kaj šele cestarje z ozkimi gumami, ki so morali držat konstantno hitrost, sicer bi se kolesa zarila v fuge med kamni. Izjava dneva je bila:” Imam že polna jajca teh kamnov, pa čeprav sem ženska” (Lili po 31km “pave” odsekov).
Višincev sicer ni bilo, je pa vožnja po pave zelo težavna, saj sem v cilju videl kar nekaj obvezanih in enega celo z gipsom na roki. Sva bila pa edina z nekaj kg nahrbtnikom, ki naju je še dodatno prizemljil. Ma tudi dodatno zmatral.
Po 140 km (dodani km od in do hotela, 2x 5 km) sva zavila še na zasluženi častni krog po velodromu Roubaix. Kot prava Protour kolesarja. Ljudje so ploskali, zvonec za zadnji krog nama je tinkljal in počutil sem se kot otrok, ki se mu je uresničila novoletna želja. Prepeljal in doživel sem Paris – Roubaix.
Sledilo je prepričevanje, da sem kljub neobstoječi startni številki njihov in da mi pripada kar je bilo zmenjeno. Smo se kar po francosko zmenili, da so sami naredili napako in se po pregledu vplačil pokesali, hehe.
ogromen Pave pokal tudi za MTB Kamne
Po hladni pivi sva za pokoro odnesla v hotel še 7 kg pave kamen, ki ga je za sodelovanje dobil club MTB Kamni. Ma smo se smejali. In v nekaj minutah stika s posteljo tudi zaspali.
Album s slikami Pave etape je tukaj.
ponedeljek, 9. junij 2014
Kamni so v avtu in že sva na poti v Bruselj. Še prej skočiva na eno belgijsko SOTO. Kažipot ob cesti pravi, da je do mesta Brugge, ki so nama ga pred potovanjem svetovali znanci, “le” 120 km. Greva? Greva. Kaj bo nama teh nekaj kilometrčkov.
“ulice” Bruggea
Pred Bruggeom spet parkirava, sestaviva bicikle in v 10 minutah sva že v centru dogajanja, v starem mestnem jedru. Turistov se kar gnete in midva, ki sva vajena bolj neobljudenih poti se tudi temu hitro privadiva in prešaltava na turistično razmišljanje. Prevoz s čolnom po kanalih, besno slikanje pročelij hiš, draga kava v bližini centra, obisk trgovinic s suvenirji…. ma ni da ni. V mestu buržujev se počutiva kot prava buržuja.
Lilica sredi Bruggesa
torek, 10. junij 2014
Ni ga lepšega kot se peljat z avtom v največji prometni konici skozi center Bruslja. Nepopisni užitki. Ambasada na levi, ambasada na desni, varnostniki pred vhodom, varnostiki za vogalom, pred kanto za smeti, za njo, tramvaj na desni, tramvaj na levi, naenkrat tramvaj pred tabo, semafor, pešci, prva brzina-stoj-spelji-stoj, od nekje tuljenje siren……. na pomoooooč. Odrešitev se pokaže, ko za trenutek med visokimi stavbami zagledava v daljavi svetleči atomium. Na dobri poti sva. Imava dobro smer. Sreča res spremlja korajžne, ker sva se v mesto dobesedno zapodila, brez, da bi pogledala kje je razstavišče. Svet itak ni tako velik, da ga ne bi našla, počasi prevzemava francosko razmišljanje.
Spet parking v manj obljudeni ulici, pis stoje v uličnem veceju in peški naprej.“Si vu ple, atomium?” se zasliši kraški naglas.
“Wi, wi ..” pravi zagoreli mladenič, ki počiva na stopnički na ulici in nama pokaže smer v katero je treba iti.
Z “Merci boku, arewa” pokaževa najino znanje francoščine in že slediva nakazani smeri. Atomium, prihajava.
Atomčki.
102 m je visoka ta celica jeklenega kristala. Noter je oh in sploh.
Prodajalka listkov naju vpraša od kje sva, po mojem zaradi statistike.
Sledi “Sloveni” s kraškim naglasom, nakar gospa pravi: “A slovenci”.
What the f… ?
“E, ja sam iz Kosova.”
Majkemi, simislim, svet je zaista malen. Da nas celi svet razume, a da se i mi međusobno razumemo, popričamo malo i na srpskome.
Ni ne njen, niti ne naš materin jezik. Je kot angleščina (ali francoščina), univerzalen svetovni jezik. Bogami.
Kakorkoli, atomium je impresiven, prekrasen, višek tehnike iz 1958 leta, ko je bil zgrajen za otvoritev svetovne razstave, visok, ima luštne stevardese, alpiniste, ki ga stalno pucajo in obnavljajo in ima lep razgled na Bruselj z okolico. Z njega se pravzaprav vidi celo Evropo. Celo ljubljansko tromostovje.
Res. Tik ob njem je park Mini Europa, podobno Minimundusu v Avstriji. Ja, ja, tudi tja sva še skočila pogledat.
Počasi sva že štufa te gužve in že jo mahneva v Luksemburg in mejno vasico Schengen, kjer naju čaka postelja. Ja, ja, tisti tapravi Schengen.
“Bilo kuda, 3x svuda.”
sreda, 11. junij 2014
Spiva v Schengenu. Vinorodno okolje z griči prekritimi s trto, podobno kot v Brdih. V gradu kjer so 1953 (menda) francozi, nemci in beneluks podpisali sporazum o odpravi meja med državami je zdaj hotel. Spanje od 80-160€ na noč. Nizka cena naju ni vredna, zato raje prespiva v hostlu, kjer lahko na tleh iz jogijev sestaviva iz dveh ločenih postelj, eno normalno za dva.
Ena odvnajbolj znanih vasi v Evropi. Schengen.
Po ogledu vasice greva po lokalnih cetah do mesta Luksemburg. Spet parking na njenem robu, bicikle iz avta in najprej gas na 14 km oddaljeno, 431 m visoko SOTO.
Toplo je. Na cesti in skozi mesto gneča. Po opravljenih sota formalnostih sva že na ogledu mesta. Že tam okoli leta 1985, ko sem bil z nahrbnikom v mestu, se mi je kraj zdel zelo temačen. Tudi tokrat je občutek enak. Ne vem ali so krive temne strehe stavb ali to, da je mesto na vrhu griča in je zato za njim močna proti svetloba. Saj, ko si tam niti ni tako črno, slike pa so popolnoma depresivne.
Mah, kaj nam mar. V centru spijeva dobro (in poceni) kafe in se počasi odpraviva k avtu ter na tisoč kilometrski odsek poti domu. Primorska, prihajamo.
In za konec še video, Mi2naParis-Roubaix 2014