Pravijo, da si je Mikene treba ogledat. Po cesti, skozi 20 km omamno dišečih nasadov pomaranč in mandarin, oblajana s prav vsakim cuckom, ki si je vzel trenutek za naju, oddelava še krajši, 250 vm vzponček do svetovno znanega grička. Obzidje niso delali ljudje, ker tako velikih kamnov se ne da premikat, kaj šele dostavit na hrib in jih dati v livel. Vhodna levja vrata brez glav so precej večja, kot pa doma dobiš občutek ob ogledu fotografij.

Pičiva midva lepo krožno nazaj in se ustaviva še v mestu Argos, kjer naj bi bilo tudi eno antično gledališče. Grkom zamerim, da se ga sramujejo, saj ga zelo težko najdeš in je zelo nevzdrževano. Še vstopnine ne pobirajo. Ampak, ko kraševec zagleda v kamen vklesane sedeže, od prve vrste pa do zadnjega stolčka visoko na griču in v živo steno vklesane stopnice, tudi on ostane enostavno brez besed. Tu dleto ni smelo spodrsniti in reči “u, sem falil”, kajti v tem primeru adijo akustika, saj ni več ponovitev. Ta je namreč na kamnu v sredini “odra” tako močna, da ko zineš “a”, se ti povrne “A”. Nekajkrat ojačan zvok. Za zaključek zgodbe o Argosu: staro gledališče je večje, lepše in z boljšo akustiko kot reklamirani Epidauros. 10 points from Slovenia.

Ampak dneva še ni konec. Namesto pravljice za lahko noč, si privoščiva še starodavne ulice Nafpliona in 925 stopnic do trdnjave Palamidi, ki visi nad mestom. Ogromna zadeva. Od kje jim vse kamenje za obzidje, se vpraša človek. Razgledi za v album. Ven so naju zapodili varnostniki, ker jih je doma čakala topla večerja. Naju pa še čudoviih 925 stopnic do ulic v mestu.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6140283247807889905?banner=pwa