Dan za počitek. Ne za naju, ampak za kolesi. Greva pogledat na bližnji hrib kaj je ostalo od Bizanca. Glede na to, da je cela gora posejana z ruševinami bi človek rekel, da ne kaj dosti. Ma, ko se znajdeš na oberstarih ulicah, vzpenjajočih proti trdnjavi na vrhu in obkrožen z bolj ali manj ohranjenimi objekti, hitro padeš noter in spremeniš prejšnje mišljenje. Tisti, ki iz naših MTB tur poznate tisto mistično dolino druidov pri Fernetičih si predstavljajte podobno situacijo tu, le mega, mega večjo.

V najboljših letih je tu stanovalo 18 tisoč prebivalcev. Danes je v kompleksu le nekaj nun, ki v še živem samostanu futrajo trop najmanj desetih mačk. Tistih talenobnih, ki raje vidijo, da jih pohodiš kot, da se ti umaknejo. Saj, na voljo imajo devet življenj.

Po 350 metrih vzpona in vzdihovanja ob ruševinah, med izogibanjem skupinam angleških in francoskih upokojencev, postaviva z Lilico na vrhu trdnjave, na 638 m nadmorske višine… SOTA opremo. Pol ure telegrafije in ponovnega srečanja s starimi kolegi na radijskih valovih, je bilo pika na i današnjega lenarjenja.

Tudi bicikli so podmazani, verige naoljene, šraufi potisnjeni. Jutri nadaljujeva naprej proti jugu. Gythio, prihajava.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6141324437685222737?banner=pwa