Prispela sva na najbolj južno točko najinega potovanja, v Gerolimenas. Imela sva pravi nedeljski dopoldanski naravoslovni dan. Namesto po krajši, sva ubrala daljšo pot, ki vodi po obalni cesti do vasi Kotroni. Obalni v narekovajih, saj sva ponovno premagovala prevale med zalivi in tako pridelala 1191 višincev, na v glavnem do 12% strminah starega asfalta. Prometa tu ni, le tam in tam kakšen rentacar, zgodnjega turista. Celotna pobočja hribov cvetijo in so obarvana z rumeno. Ob cesti rumenilo dopolnjujejo še ogromni grmi mimoz, ki visijo preko roba cestišča. Diši predvsem po žajblju, vse tja do 300 m nadmorske višine. Za ribiško vasico Kotroni, se je za naju začel pravi polotok Mani.

V Flomohoriju se srečava s prvimi hišami, ki so grajene kot stolpi in so tako značilne za Mani. Zaženeva se v ozke ulice med stolpiči in s fotoaparatom ovekovečiva vsak kamen, ki je postavljen eden nad drugega. Nisva vedela, da se lepota Manija šele začenja. Mnogo zaselkov in vasi je zapuščenih, stolpi na gričih, na prepadnih stenah in grebenih propadajo, so pa tudi vasi, kjer se zadeva obnavlja, restavrira in vse novogradnje so v tem, stolpičastem stilu. Mislim, da ima tudi tu prste vmes EU. Z denarjem. Tistim, za razvoj podeželja, ki ti ga ni treba vračat. Tokrat nama oblaki niso šli na roko in na vzponih sva skoraj zakuhala. Spusti so bili kar dober preizkus za zavore. Nisva olupljena, torej so zdržale.

Nad Vathijem doseževa 402 m nadmorske višine in že vidiva morje in zaliv, v katerega je vtisnjem Gerolimenas. Še malo gore, dole, stolpič na levi, stolpič na desni, na desni pobočje hriba s prastarimi terasami in pred nama je že Tskalija, še zadnja vas s stolpi, preden se spustiva 350 m nižje, na obalo Gerolimenasa. Naklučje je hotelo, da sva po 69 km poti, za okrečitev izbrala ravno lokal, v katerem sva imela prenočišče in smo se s kelnarco na ta račun fajn nasmejali.

Fotogalerija:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142122465372833937?banner=pwa