St. Johann – Bistrica v Rožu (Feistritz)

5. avgust 2015

Pot nadaljujeva po dolini, kontra toku ob reki Salzach, kar pomeni, da se stalno dvigujeva. Kmalu sva v dolini reke Gstain, kjer se pred Bad Gastainom začne peklenski dvig v center vasi. Cesta je brez milosti, kar naravnost gre navzgor. Kolesi ne popuščata. Potovalne torbe tudi ne. Midva…. niti govort. Še vedno se drživa izreka, da: raje krepam, kot molam (it. molare=popuščati). Trma velja. Za nagrado eno urco počivava na ploščicah perona železniške postaje, kjer čakava avtovlak, da nas prepelje skozi 8315 m dolg tunel, v deželo Koroško.

Tam pa je druga pesem. Od avtovlaka se začne 7 km, strm spust v dolino reke Moll. Sonce stalno nažiga in nadaljujeva z iskanjem sence, pa magari, če je to le metrska senca grma in je na drugi strani poti ali ceste.

Pod večer sva v Špitalu, kjer se že drugo leto zapored, v istem delu mesta izgubljava. R1 oznak je tu, vsaj na južnem obrobju mesta, postavljalcem očitno zmanjkalo in spet voziva le po občutku, ki pa itak nikoli ne zgreši.

Vročina, današnjih 120 km, 1100 višincev, tuš in padeva v posteljo. Še dobro, da apartma nima wi-fi in ni treba še “delat”.DSCF3707

Fotografije:

https://goo.gl/photos/rzbhdmcWmTz5zUXV9

Hallein – St. Johann

4. avgust 2015

Prvi cilj današnjega dne je največja ledena jama na svetu., Eisriesenwelt. Nahaja se visoko v gori Pitschenbergtal, nad mestom Werfen. V bližini je grad Hohenwerfen iz 12. stoletja, ki je zelo lepo viden tudi z avtoceste.

DSCF3598

Iz doline proti vhodu v ledeno jamo, ki je na višini 1641 m, vodi 6 km dolg 18% cestni vzpon, tako, da za dostop izbereva lokalni bus, ki pripelje do pol poti. Kolesi parkirava ob leseno info hišico in tam naju lepo, prijazno počakata. Na višini 1000 m je vstopni objekt s kaso, nato sledi še prevoz z gondolo in 2 krat po 20 minut hoje. Vse skupaj znese 30€ stroškov, s tem da je povsod naznanjeno (podobno kot v Briščkih) “no foto mister”. Ma se jim nisva pustila in sva vseeno nekaj pritisnila.

jama5
foto: uradna stran jame
Temperatura v jami je pod ničlo in ko odprejo lesena vhodna vrata, pritisne prepih, ki doseže hitrost do 100 km/h. Ma za odnest. V jami prehodimo en kilometer navzgor in ravno toliko nazaj, ter stopimo na 700 stopnic za navzgor in ravno tako 700 navzdol, kar te prav lepo ogreje.
Po izhodu iz jame sva se odločila, da ostaneva še nekaj časa zavita v zimska oblačila. Ostali so se slačili in se nama čudili, ko sva zavita sestopala po vklesani poti po hribu navzdol. Lilica je imela dobro idejo, da se splača zadržati ohlajeno telo in mrzla oblačila, vsaj še nekaj časa na sebi. Malo čudno sva izgledala, vendar nama je bilo še kar nekaj časa prijetno hladno.

DSC05351

V bližini prenočišča v Alpendorfu, kraju pri St. Johannu se nahaja tudi 1,5 km dolga soteska Liechtensteinklamm, ki nama jo je uspelo ujeti tik preden jo zaprejo. V prenočišču sva kolesi samo naslonila ob zid in ubrala že prej na internetu ogledano bližnjico ter bila na vhodu v sotesko deset minut pred zaprtjem. Tako sva bila v njej skoraj sama in prav tazadnja obiskovalca za ta dan. Soteska je ogromna, glasna, vlažna in na trenutke prav strašljiva. Za obisk je odprta že od leta 1875, ko je Lieschtensteinski knez (Lihtenštajn -slo.) dal denar 600 goldinarjev za ureditev poti, ki vodijo po njej. Po njem  je tudi dobila svoje ime.

Po 56 km in 655 višincih ter 3 km ubijajočem vzponu po žgočem soncu od St. Johanna do Alpendorfa, sva imela dovolj dogodivščin za danes.

DSC05401

Več slik :

https://goo.gl/photos/RF5V2eEvRKyYzjMu9

Salzburg-Hallein

3. avgust 2015

Začel se je še drugi del letošnjih aktivnih počitnic. To v praksi pomeni, da sva v ponedeljek vstala ob 2.30 uri, bila ob 3.30 na vlaku in po par presedanjih, ob 12. uri že degustirala Mozartove kroglice v Salzburgu.
Lepo je biti edini potnik na prvem jutranjem vlaku proti Jesenicam. Malo neprijetno je le, da moraš na presedanje na avstrijski vlak, ki pelje do Beljaka, čakat dobro jeseniško uro. Ma tudi to hitro mine, saj poslušava glasno klepetanje jugoslovank, ki odhajajo na delo v tujino in kmalu se voziva po praznih jutranjih Beljaških ulicah. Komunala hiti s čiščenjem mesta, saj je bil prejšnji dan veliki, vsakoletni beljaški sejem. Dve uri čakanja do naslednje etape železniške poti zato hitro mineta. EuroCity vlak, ki naju prepelje do Salzburga in nadaljuje v Dortmund ima tudi za kolesa visok standard. Prostran vagon, tla prekrita s tapisonom in udobno vzmetenje, ki preprečuje nihanje koles.

DSC05047

Točno dvanajst minut pred poldnevom, izstopimo na centralni žel. postaji v Salzburgu, ki je le par sto metrov oddaljena od parka Mirabell. Tudi stari del mesta in trdnjava nad njim sta v nekajminutnem dosegu, ki ga opraviš po gosto prepredeni mestni kolesarski mreži. Tu znajo delati s turisti. Tu se zavedajo, da smo mi njihov denar.

V mestu je velika gužva, saj smo sredi turistične sezone. Most, ki vodi iz Mirabella preko Salzacha na drugi breg je natrpan in s kolesom se počasi premikava skozi. Na trgu pred Mozartovo rojstno hišo se ne da niti hodit, kaj šele potiskat kolo ob sebi. Ulica, ki pelje od tu proti Mozart plazu je enako težko prehodna. Nekako se le prerineva skozi. Vročina je na višku in ko najdeva eno klopco ob steni katedrale, ki je na soncu, jo praktika kot sva, lepo primeva in premakneva za par metrov v senco. Ne vem, kako se noben drugi ne odloči za to. Tukaj postaviva najin tabor ter se odločiva, da ostaneva v mestu do večera in si ga malo podrobneje ogledava. Tako izpade drča na poti v rudnik soli. Pa kdaj drugič.

DSC05070

Ob reki Salzach nadaljujeva proti dvorcu Hellbrun, ki slovi po fontanah različnih vragolij, ki naj bi bile izdelane že pred 400 leti in so vse le na vodni pogon. Kaj me čaka, če se usedem za kamnito mizo za goste sem vedel že od prej, ma ljudem je treba dati malo zabave in tako postanem eden od prostovoljcev, ki kakr niso vedeli, da bodo kmalu mokri. Lepo, otročje in zabavno. Kasneje so nas še parkrat vrgli na finto in zmočili. Tudi kamero in fotoaparat. Ma hec mora biti. Lepo si je bilo privoščiti hladna tuširanja pod fontanami Hellbruna.

DSC05210

Za zaključek dneva je sledilo še 25 km razgibavanje proti Halleinu, kjer imava prenočišče. Spiva nasproti policijske postaje. Sva varna pred ninjami, ki jih človek sreča na vsakem koraku.

DSC05257

Več slik je v galeriji:

https://goo.gl/photos/ZW6tYfLhc5CxkaeR9

Proti domu

Kalimera.

Patra, Ancona, Trst …ah, kje pa….

Da bi zaradi kakšne okvare koles ali drugačne nerodnosti, ne zamudila ladje za odhod proti domu, rezervirava zadnje prenočišče dokaj blizu Patre. Po igranju japonskih turistov s fotoaparati v roki in križarjenju s kolesi po ulicah Patre, končno pride ura, ko je treba na check-in v port.

Že prva minuta na šalterju prevoznika sproži obnovo iz osebne knjižnice kletvic, ki se ji kar ne morem načuditi, da je tako bogata. Ves zelen, poiščem v nahrbtniku zeleni Mythos in ko se barvi uskladita, začnejo delati možgani in meljejo raznovrstne kombinacije.  Vzrok za pozelenitev in obnovo arzenala kletvic je sprožila novica, da ima, češ zaradi stavke, ladja v prihodu nekaj ur zamude in bo zato peljala le do Ancone. Do Trsta ne. Tja bo šla šele naslednji ponedeljek. Mona, ma danes je šele torek.

DSCF2954

Spijeva kafe v baru porta in tako dobiva geslo do wi-fija, kjer se začne iskanje alternativ. Pravi železničar najprej preveri  tudi pri svojih in tako se na koncu zgodi, da se z ladjo vseeno zapeljeva do Ancone, tam z brezdomci prenočiva na železniški postaji in se zjutraj začneva postopoma premikati proti severu, proti postaji Gorizia centrale.

DSC03275

Nekaj prestopanj, nekaj lenarjenja, nekaj norenja na postaji v Benetkah, saj imava le par minut za prestop na naslednji prevoz in glej ti sceno, ob 12:19, kot je zapovedal italijanski železniški vozni red, že stojiva na peronu postaje v stari Gorici. Simple as that.

DSC03308

Več fotografij:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6146391004511609521

Geia Sas.

Kastro – Kato Achia

Grad Chlemoutsi v Kastru je najlepše ohranjeni grad na Peloponezu iz časa Frankov. To je bil čas četrte križarske vojne in je eno najbolje utrjenih obzidij, ki so ga zgradili Franki, tam po letu 1205. Obzidje je še iz 13 stoletja, le Turki so kasneje, zaradi artilerije, naredili par popravkov.

image

Za oglede je odprt vse dneve razen ponedeljka. In danes je ponedeljek. Klinc, sva si rekla, se usedla pred z verigo zaklenjena grajska vrata in skupaj z lokalnim potepuškim cuckom, pojedla dobro malico. Zadovoljna midva, zadovoljen tudi on. Šibava midva lepo po cesti proti severu, proti Patri, ko začne vse okoli naju neverjetno lepo dišati po jagodah.

image

Uauu, levo in desno so sami nasadi te dobrote in vonj neverjetno mami. Nekaj časa sva se še upirala, nato sva podlegla skušnjavi in se napokala narobutanih jagod. Čez slab kilometer pa naju z bližnje njive pozdravljajo in vabijo pakistanski obiralci, da naj prideva na “mandža, mandža”. Sva se naredila fina in se lepo zahvalila ter odpeketala dalje. Ko bi oni vedeli, koliko dela sva jim prišparala.

image

Za konec dneva pa še ležanje na plaži, s pogledom proti mostu v daljavi, ki v ožini povezuje Peloponez s celino.

image

Več slik:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6145080271939224033?banner=pwa

Olympia

Olympia. Važno je sodelovati, ne zmagati.

Ja kajpada. Neumnost. Če bi bilo tako, potem bi že stari Grki častili vseh, ki so sodelovali na njih in ne le zmagovalca. Temu so pripadle vse časti, le on je dobil doživljensko rento. In prav enako je v današnjem času. Se spomnimo drugo, tretje ali četrto uvrščenega? Ne bi rekel. Tekmovalo se je Zevsu v čast.

image

Danes, ko se v vasi Olympia približuješ arheološkemu nahajališču vidiš, kako je vse podrejenu kapitalu v čast. Ko sva se peljala po glavni ulici sva bruhnila v smeh, saj toliko kiča kot ga je bilo levo in desno, ni premogel niti Ponteroš (trg Ponte roso v Trstu) v najboljših letih. Skomercializirano do amena. Ma tudi pri ostankih antične Olympije ni kaj dosti drugače. Ne, da je kič, prelepo je in mistično, če si le predstavljaš, da so tukaj, na istem mestu kjer si zdaj ti, nekoč stali in tekmovali najboljši športniki. Smotano je, da so na vsakem koraku čuvaji s piščalkami in če se le nasloniš na enega od kamnov ali buhnedaj stopiš nanj, že vreščeče piskajo in podijo dol. Kot, da bo kamen zdaj, po par tisoč letih, zaradi tebe razpadel.

image

Sicer je pa Olympia vredna ogleda, vredna je vseh današnjih 94 km in vseh premaganih 620 višincev. Že sama pot do nje je kot nekakšno romanje, ko vrtiš pedala v nestrpnem pričakovanju stvari, ki te tam čakajo. Po poti je Lilica spletla še oljčne venčke, s katerimi sta bila kronana zmagovalca na glavnem stadionu, pod tribuno za sodnike. Midva. Hm, kaj pa renta ?

image

Več fotografij:

https://plus.google.com/116323907091270313254

Gialova- Zaharo

Namesto po glavni cesti, jo mi2 v kraju Tragana zavijeva na osamljeno, podeželsko cesto, ki vodi vzporedno z obalo. Kilometre in kilometre voziva skozi oljčne nasade. Ugotavljava, da nama gre vsak dan lažje predvsem zato, ker sva izgubila na lastni teži in ne zaradi manjše prtljage. Po krajšem vzponu padeva v Marathopoli, kjer se odpre nov svet. Svet poljedeljstva, ki naju spremlja vse do Filiatre, mesta, ki ima v mestnem parku prav ta pravi Eifelov stolp, le da je visok dobrih 30 metrov.

DSCF2820

Ob cesti se nizajo polja krompirja, lubenic, paprik, bučk, malancan in to vse skupaj obilno namakano. Z njive krompirja je že prav nesramno tekel cel potok vode, ki se je počasi odpeljala v nekaj metrov nižje morje. V Filiatri se tudi začne malo bolj poštena cesta in tu ni več usmiljenja, oziroma kolovratenja zdaj levo, zdaj desno po njej. Z avti se tu šiba.

DSC02980

V Kyparissiji pade le drink in že delava gužvo nestrpnim šoferjem. Ma sva kar dobro šibala. Kilometri so padali kot nič (kaj nama bo 320 višincev, pih 🙂 ) in sva današnjih 88 km oddelala kot za šalo. Kalo Nero nama je prinesel prvo štirimestno številko. Števec je namreč izmeril 1000 km Peloponeških kilometrov.

DSCF2824

Tudi danes sva v bližini jezera, malo naprej od kraja Zaharo je jezero Kaiafas.

Geia Sas.

Več slik:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6144282683474097425?banner=pwa

Navarino – Gialova

Namesto prvomajske pleh muzike, so imele zjutraj koncert kar žabe, ki domujejo v bližnjem mokrišču. Tudi midva sva si privoščila praznik. Najprej dopoldansko raziskovanje par kilometrske peščene plaže v navarinskem zalivu, nato vzpon do, zaradi nevarnosti sesutja, zaprtega Navarinskega gradu ter plavanje in čofotanje v morju.

image

Med lenarjenjem na vročem pesku sva kovala načrt, kako preplavati in prenesti na sosednji otok SOTA opremo. Le dvesto metrov je namreč širok kanal, ki loči sota vrh na otoku in plažo ob laguni. Ker še ni sezone, ni rent a-kanu, zato sva iskala primeren način, da bi ne premočila občutljive elektronike in elektrike. Takrat se je mimo priprljal ogromen hlod in se ponudil za prevoz.

image

Na otok sva odnesla le najnujnejše za delo na vrhu. Telefoni in fotoaparati so ostali na varnem in na suhem. Otok je visok le 151 m, kar je ravno dovolj, da prinese sotarjem 1 točko. Lilica si je kasneje, v bližnjem rezervatu Nature 2000, privoščila še malo ornitologije s fotoaparatom v roki.

image

Tudi kolesi sta bili zadovoljni s počitkom in tudi oni dve sporočata: Živel 1. maj

Več slik je v fotogaleriji:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6143964980823731665?banner=pwa

image