3. avgust 2015
Začel se je še drugi del letošnjih aktivnih počitnic. To v praksi pomeni, da sva v ponedeljek vstala ob 2.30 uri, bila ob 3.30 na vlaku in po par presedanjih, ob 12. uri že degustirala Mozartove kroglice v Salzburgu.
Lepo je biti edini potnik na prvem jutranjem vlaku proti Jesenicam. Malo neprijetno je le, da moraš na presedanje na avstrijski vlak, ki pelje do Beljaka, čakat dobro jeseniško uro. Ma tudi to hitro mine, saj poslušava glasno klepetanje jugoslovank, ki odhajajo na delo v tujino in kmalu se voziva po praznih jutranjih Beljaških ulicah. Komunala hiti s čiščenjem mesta, saj je bil prejšnji dan veliki, vsakoletni beljaški sejem. Dve uri čakanja do naslednje etape železniške poti zato hitro mineta. EuroCity vlak, ki naju prepelje do Salzburga in nadaljuje v Dortmund ima tudi za kolesa visok standard. Prostran vagon, tla prekrita s tapisonom in udobno vzmetenje, ki preprečuje nihanje koles.
Točno dvanajst minut pred poldnevom, izstopimo na centralni žel. postaji v Salzburgu, ki je le par sto metrov oddaljena od parka Mirabell. Tudi stari del mesta in trdnjava nad njim sta v nekajminutnem dosegu, ki ga opraviš po gosto prepredeni mestni kolesarski mreži. Tu znajo delati s turisti. Tu se zavedajo, da smo mi njihov denar.
V mestu je velika gužva, saj smo sredi turistične sezone. Most, ki vodi iz Mirabella preko Salzacha na drugi breg je natrpan in s kolesom se počasi premikava skozi. Na trgu pred Mozartovo rojstno hišo se ne da niti hodit, kaj šele potiskat kolo ob sebi. Ulica, ki pelje od tu proti Mozart plazu je enako težko prehodna. Nekako se le prerineva skozi. Vročina je na višku in ko najdeva eno klopco ob steni katedrale, ki je na soncu, jo praktika kot sva, lepo primeva in premakneva za par metrov v senco. Ne vem, kako se noben drugi ne odloči za to. Tukaj postaviva najin tabor ter se odločiva, da ostaneva v mestu do večera in si ga malo podrobneje ogledava. Tako izpade drča na poti v rudnik soli. Pa kdaj drugič.
Ob reki Salzach nadaljujeva proti dvorcu Hellbrun, ki slovi po fontanah različnih vragolij, ki naj bi bile izdelane že pred 400 leti in so vse le na vodni pogon. Kaj me čaka, če se usedem za kamnito mizo za goste sem vedel že od prej, ma ljudem je treba dati malo zabave in tako postanem eden od prostovoljcev, ki kakr niso vedeli, da bodo kmalu mokri. Lepo, otročje in zabavno. Kasneje so nas še parkrat vrgli na finto in zmočili. Tudi kamero in fotoaparat. Ma hec mora biti. Lepo si je bilo privoščiti hladna tuširanja pod fontanami Hellbruna.
Za zaključek dneva je sledilo še 25 km razgibavanje proti Halleinu, kjer imava prenočišče. Spiva nasproti policijske postaje. Sva varna pred ninjami, ki jih človek sreča na vsakem koraku.
Več slik je v galeriji:
https://goo.gl/photos/ZW6tYfLhc5CxkaeR9
