Kosmas, prihajava.

Kosmas je 1168 m visoki prelaz. Iz Leonidiona do vrha je nekaj čez 30 km poti, z največjim naklonom 10%, povprečno pa 4%. Že med načrtovanjem poti se je usidral kot nekaj spoštovanja vrednega. Predvsem zaradi obtežitve s potovalnimi torbami. Vzpon je na koncu izpadel kot nekaj najlepšega na dosedanji poti. Se vidi, da smo bolj pri MTB doma. Po nekaj čez deset kilometrski vožnji po kanjonu presahle reke, hudournika, zavijeva k menihom v samostanu Elonis, visoko v prepadni steni. Mojster v črnem krilu naju povabi naprej in nama razkaže notranjost cerkve in samostana kljub temu, da je čas za obiske že mimo.

Sledijo serpentine, pa serpentine, odzdravljanje ljudem, ki nama mahajo in nas pozdravljajo ter klepetanje in slikanje vsega kar raste in kar gomazi. V Kosmasu naju ogovorijo avstrijske gospe kar iz avta, ki naju je maloprej prehitel na vzponu in se priklonijo ter rečejo, da dajejo kapo dol pred nama. Lilica raztura. Njena troblja tudi. Za nama je 1175 metrov vzpona. Zebe. 8 stopinj celzija je v vasi. Pivo, grško kafe, čips in gasa v dolino na toplo.

Zadnji del poti proti Sparti, ja, tisti Sparti, je bil neke vrste beg pred psi. Dvema kuzlama velikosti šarplaninca, ki sta kao čuvala čredo koz, sva za las ušla. Tudi danes si je vsak pasji sin, ki je imel pet minut časa vzel za to, da naju je najmanj oblajal, če že ne dirjal za nama in bevskal. Še enemu, ala jazbečarju, ki so ga okronali s kozjim zvončkom in je deloval že malo patetično, se je zdelo fajn, da se nad nama zlaja. Počasi se že navajava na njih.

Po ulicah Sparte prispeva v umirjeno Mistro. Nad njo se vzpenja ena lepa SOTA. Mogoče pade jutri. Pa ja ne tovorim zastonj vse sota opreme s sabo 🙂 . Ob pogledu na kolesarski števček ugotoviva, da nisva osla. Tega spelješ na led samo enkrat. Na 91 km poti sva namreč pridelala 1598 višincev.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6140991687273109825?banner=pwa