Olympia. Važno je sodelovati, ne zmagati.

Ja kajpada. Neumnost. Če bi bilo tako, potem bi že stari Grki častili vseh, ki so sodelovali na njih in ne le zmagovalca. Temu so pripadle vse časti, le on je dobil doživljensko rento. In prav enako je v današnjem času. Se spomnimo drugo, tretje ali četrto uvrščenega? Ne bi rekel. Tekmovalo se je Zevsu v čast.

Danes, ko se v vasi Olympia približuješ arheološkemu nahajališču vidiš, kako je vse podrejenu kapitalu v čast. Ko sva se peljala po glavni ulici sva bruhnila v smeh, saj toliko kiča kot ga je bilo levo in desno, ni premogel niti Ponteroš (trg Ponte roso v Trstu) v najboljših letih. Skomercializirano do amena. Ma tudi pri ostankih antične Olympije ni kaj dosti drugače. Ne, da je kič, prelepo je in mistično, če si le predstavljaš, da so tukaj, na istem mestu kjer si zdaj ti, nekoč stali in tekmovali najboljši športniki. Smotano je, da so na vsakem koraku čuvaji s piščalkami in če se le nasloniš na enega od kamnov ali buhnedaj stopiš nanj, že vreščeče piskajo in podijo dol. Kot, da bo kamen zdaj, po par tisoč letih, zaradi tebe razpadel.

Sicer je pa Olympia vredna ogleda, vredna je vseh današnjih 94 km in vseh premaganih 620 višincev. Že sama pot do nje je kot nekakšno romanje, ko vrtiš pedala v nestrpnem pričakovanju stvari, ki te tam čakajo. Po poti je Lilica spletla še oljčne venčke, s katerimi sta bila kronana zmagovalca na glavnem stadionu, pod tribuno za sodnike. Midva. Hm, kaj pa renta ?

Več fotografij:

https://plus.google.com/116323907091270313254