5. avgust 2015
Pot nadaljujeva po dolini, kontra toku ob reki Salzach, kar pomeni, da se stalno dvigujeva. Kmalu sva v dolini reke Gstain, kjer se pred Bad Gastainom začne peklenski dvig v center vasi. Cesta je brez milosti, kar naravnost gre navzgor. Kolesi ne popuščata. Potovalne torbe tudi ne. Midva…. niti govort. Še vedno se drživa izreka, da: raje krepam, kot molam (it. molare=popuščati). Trma velja. Za nagrado eno urco počivava na ploščicah perona železniške postaje, kjer čakava avtovlak, da nas prepelje skozi 8315 m dolg tunel, v deželo Koroško.
Tam pa je druga pesem. Od avtovlaka se začne 7 km, strm spust v dolino reke Moll. Sonce stalno nažiga in nadaljujeva z iskanjem sence, pa magari, če je to le metrska senca grma in je na drugi strani poti ali ceste.
Pod večer sva v Špitalu, kjer se že drugo leto zapored, v istem delu mesta izgubljava. R1 oznak je tu, vsaj na južnem obrobju mesta, postavljalcem očitno zmanjkalo in spet voziva le po občutku, ki pa itak nikoli ne zgreši.
Vročina, današnjih 120 km, 1100 višincev, tuš in padeva v posteljo. Še dobro, da apartma nima wi-fi in ni treba še “delat”.
Fotografije: