6. avgust 2015

Bistrica ni ravno na poti CAAR, tako, da sva se navsezgodaj zjutraj najprej prebijala po poljih, ko sva iskala bližnjico do nje. Itak, da sva par krat zašla in naredila nekaj dodatnih kilometrov, ampak temperatura je bila še prijetna in tudi sonce se je šele pripravljalo na svoje dnevno pripekanje.
Vse do Beljaka sva vozila po že znani poti, ki sva jo obdelala, pregledala in preslikala že lansko leto, na potovanju po Dravski kolesarski poti. Enako tudi Beljak in njegov center. Zato je bil postanek namenjen le beljaškemu sladoledu v strogem centru, da vidiva, če je še vedno tako dober kot lani. In je.
Malo iz mesta zapustiva Dravsko kolesarsko pot R1 in se po dolini reke Zilje začneva polagoma vzpenjati proti meji z Italijo, po oznakah R3C. Tudi Zilja je zaradi nočnih padavin, enako kot Salzach, Mela in Drava zelo blatna, njena ozka dolina pa je nekaj lepega.

Od Podkloštra (Arnoldstein) do  meje in naprej do priključka na Pontebsko, poteka pot v glavnem tik ob voznem pasu, v Italiji pa kar po glavni cesti. Ob prehodu meje sva najprej mislila, da sva že na koncu vzpona. Ja, kajpada. Vse do Trbiža in naprej vse do Žabnic gre navzgor. Ne prav strmo, a vztrajno in dolgočasno. Težko poganjaš pedala, saj te optično prevara, da gre pot navzdol.

Po obvozu cestnega tunela se začne pontebska kolesarska pot. Na postaji Trbiž je pipa s tekočo vodo in proga se še vedno vzpenja, v Žabnicah pri gondoli za Višarje, na nadmorski višini 820 m , pa se končno prevesi navzdol. Navzdol vse do Nove Gorice.

Pontebska kolesarska pot, ki je del Ciclovia Alpe Adria Radweg poti, je razen krajših cestnih odsekov, v glavnem speljana po trasi nekdanje železniške proge Pontebbana, ki je vse od leta 1879 do leta 2000, na 94 kilometrih povezovala Trbiž z Vidmom (Udine). Leta 2000 je namreč stekel po novi, moderni dvotirni progi, ki se enako kot Pontebbanna vije po Kanalski dolini.

Voziva preko neštetih mostov, predorov, usekov, čez viadukte in cel čas samo navzdol, preko 45 km spusta, vse do kraja Na Bili (Resiutta) na nmv 315m, malo za križiščem za dolino Rezije. Njen zaključek je izredno zanimiv, saj se asfalt konča dobesedno v robidi in grmovju. Do tu je bil denar, za naprej ga še zbirajo. Vendar pa objekti stare proge še stojijo, so le precej zaraščeni in zapuščeni.
Za nadaljevanje izbereva kar širok rob ceste SS13 in kaj kmalu sva v Možacu, na pici.

Fotogalerija današnjega dne:
https://goo.gl/photos/8T1Zt5cxyo1GfbnbA