Po eni strani sploh ni zanimivo pluti po morju. Cel čas si na mestu, samo nekaj trese in potem se znajdeš nekje. Ladja pa cel čas drsi po beli premici, ki prihaja izza obzorja.

Noč na dvosedu je bila “ubitačna”.  Lilica je imela vsaj trosed in je lahko stegnila noge.

Počasi se približujemo Patrasu. S krova gledam isto obalo kot so jo pred dvatisoč leti stari grki, oziroma sužnji na galejah.

Uram se je že drugič v zadnjem mesecu sfuzlalo. Kazalci so skočili za še eno uro naprej.

**************

Prvo noč nas je bilo v prostoru osem potnikov in spala sva udobno kot doma. Spanje na skupnih ležiščih je drugo noč pokazalo svojo slabo stran. Bilo je veliko tovornjakarjev, ki so v spanju smrčali, prdeli, hrkali in kašljali. Moja deka je bila par gramov težka Alu folija, ki je odlično zadrževala toploto in ustvarjala prijeten občutek. Tudi sama sem bila v skupini motečih dejavnikov tišine, saj se je ob mojem obračanju slišalo kot, da bi odvijala čokolatine. Dihali smo isti zrak. Kar so oni izdahnili sem jaz vdahnila in obratno.

Na 67 km poti iz Patre v Diakopton, se mi je vtisnil v spomin vonj cvetočih mandarinov, ki rastejo vsepovsod. V mestih kot okrasno drevje, v nasadih kot pridelek in samorodno v naravi.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6139153691120530257?banner=pwa