Namesto po glavni cesti, jo mi2 v kraju Tragana zavijeva na osamljeno, podeželsko cesto, ki vodi vzporedno z obalo. Kilometre in kilometre voziva skozi oljčne nasade. Ugotavljava, da nama gre vsak dan lažje predvsem zato, ker sva izgubila na lastni teži in ne zaradi manjše prtljage. Po krajšem vzponu padeva v Marathopoli, kjer se odpre nov svet. Svet poljedeljstva, ki naju spremlja vse do Filiatre, mesta, ki ima v mestnem parku prav ta pravi Eifelov stolp, le da je visok dobrih 30 metrov.

Ob cesti se nizajo polja krompirja, lubenic, paprik, bučk, malancan in to vse skupaj obilno namakano. Z njive krompirja je že prav nesramno tekel cel potok vode, ki se je počasi odpeljala v nekaj metrov nižje morje. V Filiatri se tudi začne malo bolj poštena cesta in tu ni več usmiljenja, oziroma kolovratenja zdaj levo, zdaj desno po njej. Z avti se tu šiba.

V Kyparissiji pade le drink in že delava gužvo nestrpnim šoferjem. Ma sva kar dobro šibala. Kilometri so padali kot nič (kaj nama bo 320 višincev, pih 🙂 ) in sva današnjih 88 km oddelala kot za šalo. Kalo Nero nama je prinesel prvo štirimestno številko. Števec je namreč izmeril 1000 km Peloponeških kilometrov.

Tudi danes sva v bližini jezera, malo naprej od kraja Zaharo je jezero Kaiafas.

Geia Sas.

Več slik:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6144282683474097425?banner=pwa