Dan je bil namenjen eni najlepših jam v Grčiji, jami Vlihada v kraju Diros, oziroma kar jami Diros, kot jo reklamirajo. Glede na ostale cene, so vstopnine na Peloponezu prijetno presenečenje. Za ogled jame sva odštela 12 € po osebi. Za ta denar dobiš senco za prislonjeni kolesi ob zid parkirišča, oranžen rešilni jopič in grško govorečega vodiča. Poleg tega pa sva dobila tudi prvo klopco v čolnu, ki je nas, osem turistov, dobre pol ure vozil po 1,5 km dolgi vodni poti, skozi grozde čudovitih kapnikov. Tako sva imela najlepši razgled od vseh v čolnu in lahko sva nemoteno snemala in slikala.

Videne lepote jame se skoraj ne da opisati. Iz čiste radovednosti sva še poskusila jamsko vodo in opazila, da je mešanica med sladko in slano morsko vodo. Jama se namreč nahaja v livelu z morjem. Po končani vožnji, nas je grški prevoznik iztovoril na eni plaži sredi jame. Ostali potniki so v trenutku zbežali proti izhodu in tako sva imela zadnji, suhi del jame, samo za sebe. Sledilo je še petnajst minut uživanja ob lepotah čudovitih kapnikov.

Jama se proti izhodu dvigne za par metrov in se konča le malo nad morjem. Mojster z debelim trebuščkom je pri izhodnih vratih za nama še ugasnil luči in jama je spet potonila v svoj temni mir, ki ga prebada le kapljanje vode s kapnikov v podzemno polmorje. Po ogledu, za grke pomembnega, Areopolisa (kraj začetka vstaje 1821 leta proti turkom in take reči), se že spet spustiva za 200 metrov do obale ter nazaj 200 m navkreber, da v kraju Itilo naštepava 798 višincev in le 46 km.

In še jagoda na smetanci: spiva v čisto tapravem stolpiču polotoka Mani.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142468925011866209?banner=pwa