Ancona, 19.maj 2016
Fotoalbum KLIK
Regionalni vlaki, ki ne izpustijo priložnosti, da se ne bi ustavili na prav vsaki postaji na poti, so dostavili najina bicikla v Ancono. Vlaki sicer niso po zadnji modi, so pa hitri in udobni. Na ravninah smo šibali vse di 155 km/h. Vsak regionalni vlak ima oddelek za kolesa na koncu kompozicije. Enkrat je to spredaj, takoj za hrbtom strojevodje, drugič zadaj, na repu vlaka. Odvisno od smeri vožnje. Potnikov je precej, predvsem pred velikimi mesti, kot so Benetke, Padova, Bologna. S sprevodniki sva na “ti”, saj naju imajo zaradi moje železničarske FIP vozovnice, za svoje. Ker smo ravno pri karti: cena za relacijo Gorica – Ancona je 38€, plus 3,5€ vsak bicikel. Karta velja 24 ur, od trenutka potrditve na zelenem avtomatu.
Vse od Padove se vozimo proti jugu. Na levi strani je neskončna ravnina, posejana s pšeničnimi polji, ki jih občasno sekajo pasovi drugih poljščin in daljnovodi. Na desni so v daljavi vidni hribi, ki glede na zemljevid, kmalu preidejo v Apeninsko gorovje. Ljudje, ki živijo na desni strani proge daljnovodov nimajo. Med vožnjo se kratkočasimo z učenjem novega jezika. Slovenščine, nastale z gugltranjslejt iz italijanščine.
Sva v Anconi. Končno na biciklu. Vse bi rada videla. Vse kar so zapustili tako rimljani, kot Napoleon, ki je na prelomu v devetnajsto stoletje zavzel tudi to pokrajino . Tu so srednjeveške cerkve, duomo na vrhu hriba, kip enega od Klemencov (Clemente XII) na Piazzi Plebiscita, fontane in predvsem čudovita obala Passetto s svojimi jamami. Medtem, ko sva jo iskala, sva pridelala 300 višincev. In potem nesla kolesa do obale in seveda tudi strmo nazaj na vh hiba. Z vso prtljago, biškoti in pivo vred. Domačin nama je še pokazal kje je Piazza Roma, saj sva hotela videti vodnjak s trinajstimi pipami, Le Tredici Cannelle. Namreč, kdor se hoče ponovno vrniti v Ancono, mora piti vodo iz tega vodnjaka. Itak, da sva pila.
Do prenočišča v Senigalliji ni daleč. Ravna cesta, predvsem tik ob obali. Levo hoteli, desno oštevilčene plaže. Vse pošlihtano in v vrsti. Tu bi trpela. Oba. Je pa ja lepše nesti na rami bicikel s prtljago 100 metrov nad morje.
