Ravenna – Chioggia
Ravenna
V načrtu za današnji dan je bilo, da prevoziva 90 km. Ma potem sva morala videti še nekaj lagun, nekaj naravnih parkov in ubrati še par svojih poti. 100 ? 120 ? Neeee. Pod noč, ko sva prispela v Chioggio sva imela za seboj 135 km. In to kakšnih. Veter v prsa, veter v bok, beg pred nevihto pol kilometra nazaj pod en cestni podvoz, vožnjo po mivkasti čiklabile (ma za mtb, ne pa za naše obtežene stroje) skozi naravni park, zaraščen kolovoz v nevihti po nasipu, … Ma ni, da ni. Ampak bilo je lepo.
Skoraj cel dan sva vozila po naravi. Naselij skoraj ni bilo. Pregledala sva tako desni Pad, kot tudi levega. Tičev milijontih vrst kolikor hočeš. Nekaj vrst sva le prepoznala. Tiste bolj domače. Iz središča Ravenne je pot proti severu lepo označena. Kolesarska pot Adriabike Ravenna – Venezia ima naslednjih15 km, vse do Marina Terme v vsakem križišču rjavo usmerjevalno tablico. Voziš predvsem po urejenih kolesarskih poteh. Na izhodu iz Ravene smo te poti uporabljali le slovenci in mnogo črncev ( ma unih prav črno črnih. Kongo?) ki so prihajali od nekje v mesto. Potem nekaj deset km voziš po občutku, zemljevidu ali gps sledi. Če te žge sonce v desno si na pravi poti. Takrat je morje na desni in pelješ proti severu. Dopoldan seveda.
v delti Pada
Ob prihodu v Marina di Ravenna nama pot prekriža ena ogromna ladja, naložena s kontejnerji. Leno se je vlekla po ravenskem kanalu proti odprtem morju. Tu sva si privoščila trajekt, ki človeku skrajša pot čez ta kanal. 1€ in v hipu si čez. Dež naju ima rad. Midva tudi njega, zato sva planirala do metra natančno kje naju bo ujel. Kako bi sicer našla edini nadstrešek (razmajano, pločevinasto avtobusno postajališče) točno takrat, ko se je ulilo. Po nekaj pomarančah časa, sva že vozila po presneti mivki, v smeri kraja Goro. Ta je že v delti reke Pad in v relativni bližini je edini prehod čez vodo, daleč naokoli. Sledijo nasipi po Po destra (desni Pad) prehod kanalov preko pontonskih mostov in neskončno dolgi nasipi tik nad reko, vse do Taglio di Po. Tu celo pot piha kot prasica. Za nama je dobrih 110 km in počasi imava dovolj. Greva na glavno cesto.
nasip ob “desnem” Padu
Kamijon za kamijonom. Zelo prav nama pride prijazen domačin, ki naju iz neznosno prometne Strade Statale preusmeri na vzporedno podeželsko pot. Ta naju ob reki Brenta varno pripelje vse do prenočišča v Chioggi. Možakar je kar ob glavni cesti ustavil avto, se med čakanjem na prevajalca, ki je malo zaostal, že pri Lilici pozanimal od kje sva in kam greva ter naju lepo poslal na vzporedno vaško cesto.
pontonski most
Ti italijani niso takšni kot so tisti “naši” italijani, ki jih poznamo od zmeraj. S temi našimi ob meji mora biti nekaj narobe. Nekaj jih mora mučiti. Ali manjvrednostni kompleks ali pa kakšna drugačna travma. V zadnjem tednu imava opravka s samimi prijaznimi, umirjenimi, nič glasnimi prebivalci polotoka. Niti sledu ni o kakšnem repenčenju, vpitju, ošabnosti, kot opaziš pri sosedih ob meji. Dobričine. Ku mi, a!
135 km in celih 7 ur in pol vrtenja pedal. Altro ke uni na Girotu.
delta Pad