Prispela sva na najbolj južno točko najinega potovanja, v Gerolimenas. Imela sva pravi nedeljski dopoldanski naravoslovni dan. Namesto po krajši, sva ubrala daljšo pot, ki vodi po obalni cesti do vasi Kotroni. Obalni v narekovajih, saj sva ponovno premagovala prevale med zalivi in tako pridelala 1191 višincev, na v glavnem do 12% strminah starega asfalta. Prometa tu ni, le tam in tam kakšen rentacar, zgodnjega turista. Celotna pobočja hribov cvetijo in so obarvana z rumeno. Ob cesti rumenilo dopolnjujejo še ogromni grmi mimoz, ki visijo preko roba cestišča. Diši predvsem po žajblju, vse tja do 300 m nadmorske višine. Za ribiško vasico Kotroni, se je za naju začel pravi polotok Mani.

V Flomohoriju se srečava s prvimi hišami, ki so grajene kot stolpi in so tako značilne za Mani. Zaženeva se v ozke ulice med stolpiči in s fotoaparatom ovekovečiva vsak kamen, ki je postavljen eden nad drugega. Nisva vedela, da se lepota Manija šele začenja. Mnogo zaselkov in vasi je zapuščenih, stolpi na gričih, na prepadnih stenah in grebenih propadajo, so pa tudi vasi, kjer se zadeva obnavlja, restavrira in vse novogradnje so v tem, stolpičastem stilu. Mislim, da ima tudi tu prste vmes EU. Z denarjem. Tistim, za razvoj podeželja, ki ti ga ni treba vračat. Tokrat nama oblaki niso šli na roko in na vzponih sva skoraj zakuhala. Spusti so bili kar dober preizkus za zavore. Nisva olupljena, torej so zdržale.

Nad Vathijem doseževa 402 m nadmorske višine in že vidiva morje in zaliv, v katerega je vtisnjem Gerolimenas. Še malo gore, dole, stolpič na levi, stolpič na desni, na desni pobočje hriba s prastarimi terasami in pred nama je že Tskalija, še zadnja vas s stolpi, preden se spustiva 350 m nižje, na obalo Gerolimenasa. Naklučje je hotelo, da sva po 69 km poti, za okrečitev izbrala ravno lokal, v katerem sva imela prenočišče in smo se s kelnarco na ta račun fajn nasmejali.

Fotogalerija:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142122465372833937?banner=pwa

V Gytheiou sva spet na mediteranski obali. Tu se začne srednji polotok od treh, ki so na jugu Peloponeza, polotok Mani. Pot iz Sparte do tu je dokaj nezanimiva. Ni koz, ni ovc, ni strmih vzponov, ni sonca, ni mraza, še cuckov ni nikjer. Šele, ko prideš v obmorski Gythio si spet v tapravi Grčiji.

Sva na peščeni obali, na eni strani obdani z morjem in valovi, na drugi z ogromnimi kaktusi, ki ločijo obalo pred zaledjem. V zaledju, na balkonu vse to opazujeva in uživava kot dva prašička. Sprehajava se po kilometrski plaži, ki si jo deliva s športnimi ribiči in slikava velike valove. Ti naju podijo višje po njej. Hrup valov je tako močan, da sva imela ponoči trdno zaprta okna. Tu bi se dalo prežIvet čas po upokojitvi 🙂 .

Fotogalerija:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6142091556688749057?banner=pwa

Dan za počitek. Ne za naju, ampak za kolesi. Greva pogledat na bližnji hrib kaj je ostalo od Bizanca. Glede na to, da je cela gora posejana z ruševinami bi človek rekel, da ne kaj dosti. Ma, ko se znajdeš na oberstarih ulicah, vzpenjajočih proti trdnjavi na vrhu in obkrožen z bolj ali manj ohranjenimi objekti, hitro padeš noter in spremeniš prejšnje mišljenje. Tisti, ki iz naših MTB tur poznate tisto mistično dolino druidov pri Fernetičih si predstavljajte podobno situacijo tu, le mega, mega večjo.

V najboljših letih je tu stanovalo 18 tisoč prebivalcev. Danes je v kompleksu le nekaj nun, ki v še živem samostanu futrajo trop najmanj desetih mačk. Tistih talenobnih, ki raje vidijo, da jih pohodiš kot, da se ti umaknejo. Saj, na voljo imajo devet življenj.

Po 350 metrih vzpona in vzdihovanja ob ruševinah, med izogibanjem skupinam angleških in francoskih upokojencev, postaviva z Lilico na vrhu trdnjave, na 638 m nadmorske višine… SOTA opremo. Pol ure telegrafije in ponovnega srečanja s starimi kolegi na radijskih valovih, je bilo pika na i današnjega lenarjenja.

Tudi bicikli so podmazani, verige naoljene, šraufi potisnjeni. Jutri nadaljujeva naprej proti jugu. Gythio, prihajava.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6141324437685222737?banner=pwa

Kosmas, prihajava.

Kosmas je 1168 m visoki prelaz. Iz Leonidiona do vrha je nekaj čez 30 km poti, z največjim naklonom 10%, povprečno pa 4%. Že med načrtovanjem poti se je usidral kot nekaj spoštovanja vrednega. Predvsem zaradi obtežitve s potovalnimi torbami. Vzpon je na koncu izpadel kot nekaj najlepšega na dosedanji poti. Se vidi, da smo bolj pri MTB doma. Po nekaj čez deset kilometrski vožnji po kanjonu presahle reke, hudournika, zavijeva k menihom v samostanu Elonis, visoko v prepadni steni. Mojster v črnem krilu naju povabi naprej in nama razkaže notranjost cerkve in samostana kljub temu, da je čas za obiske že mimo.

Sledijo serpentine, pa serpentine, odzdravljanje ljudem, ki nama mahajo in nas pozdravljajo ter klepetanje in slikanje vsega kar raste in kar gomazi. V Kosmasu naju ogovorijo avstrijske gospe kar iz avta, ki naju je maloprej prehitel na vzponu in se priklonijo ter rečejo, da dajejo kapo dol pred nama. Lilica raztura. Njena troblja tudi. Za nama je 1175 metrov vzpona. Zebe. 8 stopinj celzija je v vasi. Pivo, grško kafe, čips in gasa v dolino na toplo.

Zadnji del poti proti Sparti, ja, tisti Sparti, je bil neke vrste beg pred psi. Dvema kuzlama velikosti šarplaninca, ki sta kao čuvala čredo koz, sva za las ušla. Tudi danes si je vsak pasji sin, ki je imel pet minut časa vzel za to, da naju je najmanj oblajal, če že ne dirjal za nama in bevskal. Še enemu, ala jazbečarju, ki so ga okronali s kozjim zvončkom in je deloval že malo patetično, se je zdelo fajn, da se nad nama zlaja. Počasi se že navajava na njih.

Po ulicah Sparte prispeva v umirjeno Mistro. Nad njo se vzpenja ena lepa SOTA. Mogoče pade jutri. Pa ja ne tovorim zastonj vse sota opreme s sabo 🙂 . Ob pogledu na kolesarski števček ugotoviva, da nisva osla. Tega spelješ na led samo enkrat. Na 91 km poti sva namreč pridelala 1598 višincev.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6140991687273109825?banner=pwa

Jutranje potovanje proti Astrosu popestri lokalni cucek, še eden od tistih, ki ne marajo kolesarjev. Ampak to so cucki velikosti nemškega ovčarja. In jezni za popenit. Ne pomagajo lepe besede, saj ne razumejo slovensko 🙂 .

V Astrosu se odcepiva na lepo, mirno cesto, ki naju nato čez cel dan vodi tik ob morju, mimo samotnih plaž in dolgih obal ter navzdol v zalivčke in spet navzgor na polotočke. Kljub na ta način naštepanim 850 višincem, nama ni hudo. Vasi so lepe, koze na paši tudi, še psi so tukaj bolj umirjeni.

Eno od praznih plaž izkoristiva za globoko razmišljanje o življenju. Tukaj sva skoraj našla smisel. Potovalne torbe sva razbremenila za par pločevink pive. Temperatura je sicer znosna, 33 C na soncu, ampak veter stalno pihlja in naju hladi. Voziva v dolgih rokavih, saj smo nekateri opečeni še od prvega dne.

Po 82 km skoraj padeva v Leonidio. Zelenjavarski kraj v dolini neštetih rastlinjakov.

Kosmas prihajava. (prelaz z 1150 m vzpona).

*********

Na 82 km dolgi poti z 850 vm iz Nafpliona do Leonidia, sva videla pastirje s svojimi čredami ovc in koz, ki se pasejo prosto na hribu. Tudi ob cesti je bila ena velika črna koza, ki se me je ustrašila in skočila Milošu pred kolo. Obala ima čudovite zalivčke s kamenčki in kristalno čisto vodo. Na opoldanski siesti sva si močila noge v morju.

Vse do ravnine pred Leonidiom nisem videla njiv ali večjega vrta, ampak le nasade oliv. V lepo obdelanih nasadih so napeljane namakalne cevi od drevesa do drevesa, videla sem tudi manjšo njivico, na kateri so namakali krompir. V zalivu pred Leonidiom se odpre široka dolina, katero obdajajo visoki hribi in tu je zemlja vsa obdelana. Ogromno je rastlinjakov, kar ni pokrito so pa nasadi citrusov.

Na dvorišču kjer danes spiva, raste limon poln sadežev, star čez 50 let. In kmalu ga bodo obirali, kot je dejal gospodar.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6140629215822340065?banner=pwa

Pravijo, da si je Mikene treba ogledat. Po cesti, skozi 20 km omamno dišečih nasadov pomaranč in mandarin, oblajana s prav vsakim cuckom, ki si je vzel trenutek za naju, oddelava še krajši, 250 vm vzponček do svetovno znanega grička. Obzidje niso delali ljudje, ker tako velikih kamnov se ne da premikat, kaj šele dostavit na hrib in jih dati v livel. Vhodna levja vrata brez glav so precej večja, kot pa doma dobiš občutek ob ogledu fotografij.

Pičiva midva lepo krožno nazaj in se ustaviva še v mestu Argos, kjer naj bi bilo tudi eno antično gledališče. Grkom zamerim, da se ga sramujejo, saj ga zelo težko najdeš in je zelo nevzdrževano. Še vstopnine ne pobirajo. Ampak, ko kraševec zagleda v kamen vklesane sedeže, od prve vrste pa do zadnjega stolčka visoko na griču in v živo steno vklesane stopnice, tudi on ostane enostavno brez besed. Tu dleto ni smelo spodrsniti in reči “u, sem falil”, kajti v tem primeru adijo akustika, saj ni več ponovitev. Ta je namreč na kamnu v sredini “odra” tako močna, da ko zineš “a”, se ti povrne “A”. Nekajkrat ojačan zvok. Za zaključek zgodbe o Argosu: staro gledališče je večje, lepše in z boljšo akustiko kot reklamirani Epidauros. 10 points from Slovenia.

Ampak dneva še ni konec. Namesto pravljice za lahko noč, si privoščiva še starodavne ulice Nafpliona in 925 stopnic do trdnjave Palamidi, ki visi nad mestom. Ogromna zadeva. Od kje jim vse kamenje za obzidje, se vpraša človek. Razgledi za v album. Ven so naju zapodili varnostniki, ker jih je doma čakala topla večerja. Naju pa še čudoviih 925 stopnic do ulic v mestu.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6140283247807889905?banner=pwa

Po pasji budnici krdela potepuških psov, ki terorizira bližnjo avtobusno postajo, srečava bosanske kamioniste. Malo podebatiramo “po naški” in se po nakupu ustekleničene vode, ki je draga kot zlato (1€ za plastenko) poženeva proti jugu, smer Epidauros.

Pri nakupu sadja ob cesti, branjevka najprej pristopi k Lilici, poljubi grško zastavico, ki plapola odzadaj ter se šele  nato posveti biznisu. Včeraj je ena gospa v manjši cerkvici poljubljala noge svetnikom na slikah. Vsem po vrsti. Enih deset nog… pardon, slik na steni.

Na 64 km poti prigarava 1122 vm ter se v Epidaurosu pridruživa francozom, nemcem in japoncem pri vzdihovanju ob lepotah kamnov, postavljenih za gledališče. Na nas naredi velik vtis akustika, ki je skoncentrirana na pol metrskem okroglem kamnu, sredi “odra”. Ostalo je pa kot piše v knjigah. Ogrommo, prelepo, mistično … kamnito. Dobri so bili.

V obmorskem Nafplionu imava pod ritjo že 94 km asfalta in 1250 višincev. Padeva v posteljo ……

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6139923311872328897?banner=pwa

Če so nama bili ob jutranjem svitu v Diakoptu zvezde porajajočega se dneva čuki, ptiči, petelini in armada psov, ki so se čudovito drli eden čez drugega, potem sva bila domačinom ob poti proti Korintu, zanimiva midva. Lilica je s svojo hupo zganjala kažin in odzdravljala levo, desno enkrat s kalimera, drugič z glasnim hupanjem. Ko je na enem dovozu na cesto potrobila kamionu, me je njegov glasen odgovor skoraj vrgel s sedeža. Ljudje naju pozdravljajo, eni celo vabijo, da se jim pridružimo na kavi, trobijo v pozdrav in se strpno vedejo do naju pred in med prehitevanjem.

V Xilokastru naju je na cesti skozi vas prehitel en mladenič s kolesom in se začel križat. Nič nama ni bilo jasno. Šele čez čas ugotoviva, da smo ravno med prehitevanjem peljali mimo cerkve. Tu so vsi malo munjeni na vero. V Kiatu sva vstopila v manjšo cerkvico ravno v času, ko je starejša gospa začela poljubljati noge svetnikom na slikah, obešenih po stenah. Glede na to, da je bil prispevek za tiste drobne svečke, ki jih zatikajo v pesek celih 5€, opažam, da tudi vera ni več poceni. Aja, 100 oktanski bencin je po 1,820€. Še dobro, da gredo bicikli na špeh in pivo 🙂 .

Planirala 85, naredila 110 km.

Mali cigoti so pri mostu čez korintski prekop hoteli na vsak način kupit moj bicikel. Mamicu vam vašo. Biznis padel v vodo.

*********

Danes nama je zneslo 110 km kolesarjenja. Ob poti sva videla veliko cvetja, ki je izrazitejših barv kot pri nas, veliko cerkva, ki so si zelo podobne in neke miniaturne cerkvice, postavljene vsepovsod. Še na travniku nad korintskim prekopom stoji ena taka.

Današnji album:

https://picasaweb.google.com/116323907091270313254/1942015DiakoptonKorint?noredirect=1#

Danes je bil dan za tracking.

Iz Diakopta, ki je na par metrih nadmorske, vodi proti 720 m visoki Kalavriti preko 100 let stara, 22 km dolga, ozkotirna, deloma zobata železnica. Midva sva si jo v eni smeri privoščila peš. Strmo za vagone, ma čudovito za radovedneže. Na plaži sva se kasneje še utapljala v mandarinah. Je treba izkoristiti ceno 0,50€ za kilo. Pssst: Lilica mi je podtaknila zravem še par limon.

***************

Prebudi naju žvrgolenje ptic, iz daljave se sliši tudi pasji lajež. Soba je napolnjena z vonjem agrumov, ki rastejo tik pod našim oknom. Včeraj sva zmazala 2 kg tega dobrega sadja, danes za zajtrk pila sveže pripravljen sok iz njih, jedla domačo marmelado ter pecivo iz mandarin. Po ogledu soteske sva zavila v trgovino s sadjem in za evro in pol kupila 3 kg agrumov. V zrak sva vrgla kovanec.  Kdor je dobil cifro je moral začeti pojedino z limono.

Fotogalerija:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6139155195945282641?banner=pwa

Po eni strani sploh ni zanimivo pluti po morju. Cel čas si na mestu, samo nekaj trese in potem se znajdeš nekje. Ladja pa cel čas drsi po beli premici, ki prihaja izza obzorja.

Noč na dvosedu je bila “ubitačna”.  Lilica je imela vsaj trosed in je lahko stegnila noge.

Počasi se približujemo Patrasu. S krova gledam isto obalo kot so jo pred dvatisoč leti stari grki, oziroma sužnji na galejah.

Uram se je že drugič v zadnjem mesecu sfuzlalo. Kazalci so skočili za še eno uro naprej.

**************

Prvo noč nas je bilo v prostoru osem potnikov in spala sva udobno kot doma. Spanje na skupnih ležiščih je drugo noč pokazalo svojo slabo stran. Bilo je veliko tovornjakarjev, ki so v spanju smrčali, prdeli, hrkali in kašljali. Moja deka je bila par gramov težka Alu folija, ki je odlično zadrževala toploto in ustvarjala prijeten občutek. Tudi sama sem bila v skupini motečih dejavnikov tišine, saj se je ob mojem obračanju slišalo kot, da bi odvijala čokolatine. Dihali smo isti zrak. Kar so oni izdahnili sem jaz vdahnila in obratno.

Na 67 km poti iz Patre v Diakopton, se mi je vtisnil v spomin vonj cvetočih mandarinov, ki rastejo vsepovsod. V mestih kot okrasno drevje, v nasadih kot pridelek in samorodno v naravi.

Fotoalbum:

https://plus.google.com/photos/116323907091270313254/albums/6139153691120530257?banner=pwa